1V tem času zasliši četrtnik Herod glas o Jezusu, 2Ter reče hlapcem svojim: Ta je Janez Krstnik; on je vstal od mrtvih, in za to dela čudeže. 3Kajti Herod je bil Janeza vjel in ga vklenil in posadil v ječo, za voljo Herodijade, svojega brata Filipa žene. 4Kajti Janez mu je djal: Ni ti dovoljeno nje imeti. 5In hotel ga je umoriti; ali zbal se je ljudstva, ker so ga imeli za preroka. 6Ko je bil pa Herodovega rojstva dan, plesala je po sredi Herodijadina hči, in ugodila je Herodu. 7Za to jej s prisego obreče dati, karkoli bi prosila. 8Ona pa, naučena od matere svoje: Daj mi, reče, tu v skledi glavo Janeza Krstnika. 9In kralju se užali. Pa za voljo prisege in gostov jej ukaže dati. 10In pošlje, in odseka Janezu v ječi glavo. 11Ter prinesó glavo njegovo v skledi, in dadó jo dekletu; in nese jo materi svojej. 12In prišedši učenci njegovi, vzemó truplo in ga pokopljejo; ter pridejo in sporočé Jezusu. 13In slišavši to Jezus, odrine odtod na ladji posebej na samoten kraj. In ko ljudstvo to sliši, odidejo peš za njim iz mest. 14In Jezus izide in ugleda mnogo ljudstva; in zasmilijo mu se, ter uzdravi njih bolnike. 15Ko se je pa zvečerilo, pristopijo k njemu učenci njegovi, govoreč: Kraj je samoten, in ura uže pozna; razpusti ljudstvo, da odidejo v vasí in si kupijo živeža. 16Jezus jim pa reče: Ni jim treba oditi; dajte jim vi jesti. 17Oni mu pa rekó: Nimamo več tu nego pet hlebov in dve ribi, 18On pa reče: Prinesite jih sem! 19Ter ukaže ljudstvu, naj sedejo po travi, in vzeme petere hlebe in tisti dve ribi, in pogledavši na nebo, blagoslovi; ter prelomi in dá hlebe učencem, učenci pa ljudstvu. 20In jedli so vsi, in nasitili so se; in pobrali so ostanke koscev, dvanajst košev polnih. 21Bilo jih je pa, kteri so jedli, kakih pet tisoči móž, brez žen in otrók. 22In precej prisili Jezus učence svoje, naj stopijo v ladjo, in gredó naprej na drugo stran, dokler ne razpustí ljudstva. 23In razpustivši ljudstvo, odide sam posebej na goro molit. Ko se je pa zvečerilo, bil je sam tu. 24Ladja je bila pa uže sredi morja, in valovi so jo metali; kajti bil je veter nasproti. 25O četrtej straži po noči pa odide Jezus k njim, hodé po morji. 26In ko ga učenci ugledajo, da hodi po morji, ustrašijo se in rekó: Prikazen je! in od strahu zakričé. 27Jezus jih pa precej ogovorí, in reče: Bodite srčni! Jaz sem; ne bojte se. 28Peter mu pa odgovorí in reče: Gospod! če si ti, ukaži mi, naj pridem k tebi pò vodi. 29On pa reče: Pridi! In stopivši Peter iz ladje, hodil je po vodi, da pride k Jezusu. 30Ko pa vidi, da je veter močán, uplaši se; in ko se začne potapljati, zavpije, govoreč; Gospod, otmi me! 31Jezus pa precej stegne roko in ga prime, ter mu reče: Maloverni! po kaj si dvomil? 32In ko stopita v ladjo, veter utihne. 33Tisti pa, ki so bili v ladji, pristopijo, ter mu se poklonijo, govoreč: Resnično si sin Božji! 34In prepeljavši se, pridejo v zemljo Genezaretsko. 35In ko ga tega kraja možjé spoznajo, pošljejo po vsej tistej okolici; in prinesó mu vse bolnike. 36In prosili so ga, da bi se le robú obleke njegove dotaknili. In kterikoli so se dotaknili, ozdraveli so.