1Tedaj pristopijo k Jezusu pismarji in Farizeji iz Jeruzalema, govoreč: 2Za kaj prestopajo učenci tvoji izročilo starijih? Ker ne umivajo rok svojih, kedar jedó kruh. 3On pa odgovorí in jim reče: Za kaj prestopate tudi vi zapoved Božjo za voljo izročila svojega? 4Bog namreč je zapovedal, in rekel: "Spoštuj očeta svojega, in mater;" in: "Kdor pa prekolne očeta ali mater, pogine naj s smrtjo." 5Vi pa pravite: Če reče kdo očetu ali materi: Dar je, s čimer ti jaz pomorem, in če prav ne spoštuje očeta svojega ali matere svoje. 6In zavrgli ste zapoved Božjo za voljo izročila svojega. 7Hinavci! lepo je za vas prerokoval Izaija, govoreč: 8"To ljudstvo mi se približuje z ustmi svojimi, in spoštuje me z ustnicami svojimi: srce njih je pa daleč od mene. 9Ali zastonj me časté, učeč nauke, zapovedi človeške." 10In poklicavši ljudsto, reče jim: Poslušajte in umejte! 11Ne skruni človeka to, kar prihaja v usta; nego kar izhaja iz ust, to skruni človeka. 12Tedaj pristopijo učenci njegovi in mu rekó: Véš li, da so se Farizeji, slišavši besedo, pohujšali? 13On pa odgovorí in reče: Vsaka rastlina, ktere ni vsadil oče moj nebeški, izrovala se bo. 14Pustite jih; oni so slepcem slepi vodniki. Če pa slepec slepca vodi, padla bosta oba v jamo. 15Peter pa odgovorí in mu reče: Razloži nam to priliko! 16Jezus pa reče: Ali ste še tudi vi nerazumni? 17Ne umete li, da gre vse, kar prihaja v usta, v trebuh in se meče ven? 18Kar pa izhaja iz ust, izhaja iz srca, in to skruni človeka. 19Kajti iz srca izhajajo hudobne misli, poboji, prešestva, kurbarije, tatvine, krive priče, kletvine. 20To je, kar človeka skruni; z neumitimi rokami pa jesti ne skruni človeka. 21In Jezus izide odtod, in odide v Tirske in Sidonske predele. 22In glej, žena Kananičanka izide iz teh krajev, ter zavpije in mu reče: Usmili se me, Gospod, sin Davidov! mojo hčer hudič zeló muči. 23On jej pa ne odgovorí besede. In pristopivši učenci njegovi, prosili so ga, govoreč: Odpodi jo! ko kriči z nami. 24On pa odgovorí in reče: Nisem poslan, razen k izgubljenim ovcam Izraelove hiše. 25Ona pa pristopi, ter mu se pokloni, govoreč: Gospod, pomagaj mi! 26On pa odgovorí in reče: Ni lepo, da se vzeme kruh otrokom in se vrže psom. 27Ona pa reče: Dà, Gospod! ali tudi psi jedó od drobtin, ktere padajo z mize njih gospodarjev. 28Tedaj odgovorí Jezus in jej reče: O žena, velika je vera tvoja! Zgodí naj ti se, kakor hočeš. In hčer njena je ozdravela od tega časa. 29In Jezus odide odtod, in pride k morju Galilejskemu; in stopivši na goro, usede se. 30In k njemu pride mnogo ljudî, kteri so imeli s seboj hrome, slepce, mutce, polomljene in mnogo drugih, ter jih položé k nogam Jezusovim; in uzdravi jih. 31Da se ljudstvo začudi, ko je videlo, da mutci govoré, in so polomljeni zdravi, in hromi hodijo, in slepci vidijo. In hvalili so Boga Izraelskega. 32Poklicavši pa Jezus učence svoje, reče: Ljudstvo mi se smili; ker uže tri dnî so pri meni, in nimajo kaj jesti. A lačnih jih ne čem odpraviti, da na poti ne omagajo. 33Pa mu rekó učenci njegovi: Odkod bi mi vzeli v puščavi toliko kruha, da bi toliko ljudstva nasitili? 34In reče jim Jezus: Koliko hlebov imate? Oni pa rekó: Sedem, in malo ribic. 35Pa ukaže ljudstvu, naj sedejo po tléh. 36In vzeme sedmere hlebe in ribe, in blagoslovi, ter prelomi in dá učencem svojim, učenci pa ljudstvu. 37In jedli so vsi, in nasitili so se; in pobrali so ostanke koscev, sedem košev polnih. 38Bilo jih je pa, kteri so jedli, štiri tisoči, brez žen in otrok. 39Razpustivši pa ljudstvo, stopi v ladjo, in pride v Magdalske predele.