1Tisti dan je pa izšel Jezus iz hiše, in sedel je pri morji. 2In zbere se pri njem mnogo naroda, toliko, da stopi v ladjo in sede; in vse ljudstvo je stalo na bregu. 3In pripoveda jim v prilikah mnogo, govoreč: Glej, izšel je sejalec sejat. 4In ko je sejal, padlo je nekaj zrnja poleg ceste; in priletele so tice in so ga pozobale. 5Drugo je pa padlo na skalnata tla, kjer ni imelo mnogo zemlje; in precej je pognalo, ker ni imelo globoke zemlje. 6Ko je pa vzšlo solnce, ovenelo je; in ker ni imelo korenine, usahnilo je. 7Drugo je pa padlo v trnje; in trnje je zraslo in ga udušilo. 8Drugo je pa padlo na dobro zemljo, in dajalo je sad, nekaj po sto, nekaj pa po šestdeset, a nekaj po trideset. 9Kdor ima ušesa, da sliši, naj sliši! 10Pa pristopijo učenci in mu rekó: Za kaj jim v prilikah govoriš? 11On pa odgovorí in jim reče: Vam je dano, da spoznate skrivnosti nebeškega kraljestva, njim pa ni dano. 12Kajti kdor ima, dalo mu se bo, in preveč mu bo; kdor pa nima, odvzelo mu se bo tudi to, kar ima. 13Za to vam govorim v prilikah, ker tisti, kteri vidijo, ne vidijo, in tisti, kteri slišijo, ne slišijo, in ne umejo. 14In na njih se izpolnjuje prerokovanje Izaija, ktero pravi: "S sluhom boste slišali, in ne boste umeli; in z očmi boste gledali, in ne boste videli. 15Kajti temu ljudstvu je srce okamenelo, in z ušesi težko slišijo, in očí svoje so zatisnili: da ne bi kedaj z očmi videli, in z ušesi slišali, in s srcem umeli in se spreobrnili, in bi jih ozdravil." 16Blagor pa vašim očém, da vidijo, in vašim ušesom, da slišijo. 17Kajti resnično vam pravim, da so mnogi preroki in pravični želeli videti, kar vi vidite, in niso videli; in slišati, kar vi slišite, in niso slišali. 18Čujte torej vi priliko o sejalcu! 19Vsakemu, kdor besedo o kraljestvu sliši, pa je ne ume, pride hudoba, in ukrade, kar je posejano v srcu njegovem; ta je, ki je posejan poleg ceste. 20Ki je pa posejan na skalnatih tléh, ta je, kdor besedo sliši in jo precej z veseljem sprejema; 21Ali nima korenine v sebi, nego je nestanoviten. Ko pa nastane stiska ali preganjanje za voljo besede, pohujšuje se precej. 22Ki je pa posejan v trnji, ta je, kdor besedo sliši; ali skrb tega svetá in ničemurnost bogastva uduší besedo, in brez sadú ostane. 23Ki je pa posejan na dobro zemljo, ta je, kdor besedo sliši in umé; kdor torej rodí sad, in donaša nekteri po sto, nekteri pa po šestdeset, a nekteri po trideset. 24Predloží jim drugo priliko, govoreč: Nebeško kraljestvo je podobno človeku, kteri je posejal dobro seme na njivi svojej. 25Ko so pa ljudjé spali, prišel je njegov sovražnik, in posejal je kukolj po pšenici, in odšel. 26Ko je pa zrastla trava in je donesla sad, pokaže se tudi kukolj. 27Pa pridejo hišnega gospodarja hlapci in mu rekó: Gospod! nisi li dobrega semena posejal na svojej njivi? Odkod se je pa vzel kukolj? 28On jim pa reče: Sovražnik človek je to storil. Hlapci mu pa rekó: Hočeš li, da gremo in ga izplevemo? 29On pa reče: Ne! da ne bi kedaj, trgaje kukolj, izrovali ž njim vred pšenice. 30Pustite, naj raste oboje skupaj do žetve; in v čas žetve porečem koscem: Poberite najprej kukolj, in povežite ga v snope, da ga sežgem; pšenico pa spravite v žitnico mojo. 31Predloží jim drugo priliko, govoreč: Nebeško kraljestvo je podobno gorušičnemu zrnu, ktero je človek vzel, in posejal na njivi svojej, 32Ktero je res najdrobneje od vseh semen: kedar pa zraste, veče je od zelišč, in postane drevo, da prileté tice nebeške in se nastanjujejo po vejah njegovih. 33Pové jim drugo priliko: Nebeško kraljestvo je podobno kvasu, kterega je žena vzela in primesila trem mericam moke, dokler se vse ne skvasi. 34Vse to je govoril Jezus ljudém v prilikah, in brez prilike jim ni govoril; 35Da se izpolni, kar je rečeno po preroku, kteri pravi: "V prilikah bom odprl usta svoja; pripovedal bom skrivnosti od začetka sveta." 36Tedaj razpustí Jezus ljudstvo, in pride domú. Pa pristopijo k njemu učenci njegovi, govoreč: Razloži nam priliko o kukolji na njivi. 37On pa odgovorí in jim reče: Sejalec dobrega semena je sin človečji. 38Njiva je pa svet; a dobro seme, ti so sinovi kraljestva; kukolj so pa sinovi hudobije. 39Sovražnik, kteri ga je posejal, je hudič; žetev je pa konec svetá; a kosci so angelji. 40Kakor se torej kukolj pobira, in v ognji sežiga, tako bo na koncu tega sveta. 41Sin človečji bo poslal angelje svoje, in pobrali bodo vsa puhujšanja iz kraljestva njegovega in tiste, kteri delajo krivico, 42In vrgli jih bodo v ognjeno peč: tam bo jok in škripanje z zobmí. 43Tedaj se bodo zasvetili pravični kakor solnce v svojega očeta kraljestvu. Kdor ima ušesa, da sliši, naj sliši! 44Zopet je nebeško kraljestvo podobno skritemu zakladu na polji, kterega je človek našel in skril; in od veselja svojega je šel in je prodal vse, kar je imel, in kupil je tisto polje. 45Zopet je nebeško kraljestvo podobno človeku kupcu, kteri je iskal lepih biserjev. 46In ko je našel en dragocen biser, šel je, prodal vse, kar je imel, in ga je kupil. 47Zopet je nebeško kraljestvo podobno saku, kteri se je vrgel v morje, in je zajel od vsakega rodú. 48In ko se je napolnil, izvlekli so ga na kraj in so sedli, in kar je bilo dobro, pobrali so v posode, a kar je bilo slabo, vrgli so proč. 49Tako bo na koncu sveta. Angelji pojdejo, in odločili bodo hudobne izsred pravičnih. 50In vrgli jih bodo v ognjeno peč; tam bo jok in škripanje z zobmí. 51Jezus jim reče: Ste li vse to umeli? Rekó mu: Dà, Gospod! 52On jim pa reče: Za to je vsak pismar, kteri se je naučil kraljestva nebeškega, podoben človeku gospodarju, kteri prinaša iz zaklada svojega novo in staro. 53In zgodí se, ko Jezus te prilike končá, odide odtod. 54In prišedši v domovino svojo, učil je v njih shajališči, da so se zavzemali in so govorili: Odkod temu ta modrost in močí? 55Ali ni ta tesarjev sin? ali se ne imenuje mati njegova Marija, in bratje njegovi Jakob in Judej in Simon in Juda? 56In niso li vse sestre njegove pri nas? Odkod torej temu vse to? 57In pohujševali so se nad njim. Jezus jim pa reče: Prerok ni brez častí, razen v domovini svojej, in na domu svojem. 58In ni storil ondej mnogo čudežev, za voljo njih nevere.