1Pravil jim je pa tudi priliko, kako je treba vsegdar moliti, in ne naveličati se, 2Govoreč: Bil je v nekem mestu en sodnik, kteri se ni bal Boga, in se ni sramoval ljudî. 3Bila je pa v tem mestu neka vdova, in hodila je k njemu, govoreč: Maščuj me nad zopernikom mojim! 4In dolgo časa ni hotel; po tem pa reče sam s seboj: Če se tudi Boga ne bojim, in se ne sramujem ljudî: 5Vendar za to, ker mi nadlego dela ta vdova, maščeval jo bom, da naposled ne pride in me ogluší. 6Pa reče Gospod: Slišite, kaj pravi nepravični sodnik! 7Bog pa, ali ne bo maščeval izvoljencev svojih, kteri vpijejo k njemu dan in noč, ako ravno jim odlaša? 8Pravim vam, da jih bo kmalu maščeval. Ali sin človečji, kedar pride, našel li bo vero na zemlji? 9Pové pa tudi nekterim, kteri so va-se zaupali, da so pravični, a druge so zaničevali, to priliko: 10Dva človeka sta šla gor v tempelj molit; eden je bil Farizej, a drugi mitar. 11Farizej se vstopi, in molil je sam s seboj to: Bog, zahvaljujem ti, da nisem kakor drugi ljudjé: razbojniki, krivičniki, prešestniki, ali kakor ta-le mitar. 12Postim se dvakrat na teden, desetino dajem od vsega, kar imam. 13A mitar je od daleč stal, in še očî ni hotel povzdigniti na nebo, nego trkal je na prsi svoje, govoreč: Bog, milostljiv mi bodi grešniku! 14Pravim vam: Ta je sešel opravičen na dom svoj, a ne on. Kajti vsak, kdor se povišuje, ponižal se bo; a kdor se ponižuje, povišal se bo. 15Donašali so pa k njemu tudi otročiče, da bi se jih dotikal; videč pa to učenci njegovi, zapreté jim. 16A Jezus jih pokliče, in reče: Pustite otročiče, naj dohajajo k meni in ne branite jim! kajti teh je kraljestvo Božje. 17Resnično vam pravim: Kdorkoli ne sprejme kraljestva Božjega kakor otrok, ne bo prišel va-nj. 18In vpraša ga en starešina, govoreč: Učenik dobri, kaj naj storim, da zadobóm večno življenje? 19Jezus mu pa reče: Kaj me imenuješ dobrega? Nikdor ni dober, razen eden, Bog. 20Zapovedi znaš: Ne prešestvuj; ne ubijaj; ne kradi; ne pričaj po krivem; spoštúj Očeta svojega in mater svojo. 21On pa reče: Vse to sem izpolnil od mladosti svoje. 22Slišavši pa to Jezus, reče mu: Enega ti je še treba: prodaj vse, kar imaš, in razdaj ubogim, in imel boš zaklad na nebu; ter pridi, pojdi za menoj. 23On pa, slišavši to, postane zeló žalosten; kajti bil je silno bogat. 24Videvši ga pa Jezus, da je zeló žalosten postal, reče: Kako težko bodo, kteri imajo bogastvo, prišli v kraljestvo Božje! 25Laže je namreč priti kameli skozi igleno ušesce, nogo bogatemu vniti v kraljestvo Božje. 26Pa rekó, kteri so to slišali: In kdo se more zveličati? 27On pa reče: Kar je pri ljudéh nemogoče, mogoče je pri Bogu. 28A Peter reče: Glej, mi smo zapustili vse, in šli smo za teboj. 29On jim pa reče: Resnično vam pravim, da ni nikogar, kteri je zapustil dom, ali roditelje, ali brata, ali ženo, ali otroke, za voljo kraljestva Božjega: 30Da ne bi prejel veliko več v tem času, a na drugem svetu večnega življenja. 31Vzemši pa dvanajstere, reče jim: Glej, v Jeruzalem, gremo, in dopolnilo se bo vse kar so preroki napisali za sina človečjega. 32Izročili ga bodo namreč poganom, in zasmehovali ga bodo in zasramovali, in pljuvali na-nj; 33In bičali ga bodo, in po tem umorili; a tretji dan bo vstal. 34In oni niso ničesar od tega umeli, in bila je ta beseda skrita pred njimi, in niso vedeli, kaj jim se je pravilo. 35Zgodí se pa, ko se je bližal Jerihi, sedel je en slepec kraj poti. 36In slišavši ljudstvo, da gre mimo, vpraševal je, kaj bi to bilo. 37In povedó mu: Jezus Nazarečan gre mimo. 38Pa zavpije, govoreč: Jezus, sin Davidov, usmili se me? 39In kteri so mimo šli, pretili so mu, naj umolkne; on je pa še bolj kričal: Sin Davidov, usmili se me! 40Ustavivši se pa Jezus, ukaže, naj ga pripeljejo k njemu; in ko se približa, vpraša ga. 41Govoreč: Kaj hočeš, naj ti storím? On pa reče: Gospod, da spregledam. 42In Jezus mu reče: Spreglej! vera tvoja ti je pomogla. 43In precej je spregledal, in šel je za njim, hvaleč Boga; in vse ljudstvo, ko je to videlo, dalo je Bogu hvalo.