1Reče pa učencem svojim: Ni mogoče, da pohujšanja ne bi prišla; ali gorjé tistemu, po kterem prihajajo. 2Bolje bi mu bilo, da bi mu se obesil kamen mlinski na vrat, ter bi bil vržen v morje, nego da enega teh malih pohujša. 3Varujte se! Če se pregreší brat tvoj zoper tebe, popreti mu; in če se spokorí, odpusti mu. 4In če se pregreší sedemkrat na dan zoper tebe, pa se sedemkrat na dan obrne do tebe, govoreč: Kesam se! odpusti mu. 5Pa rekó aposteljni Gospodu: Priloži nam vere! 6Gospod pa reče: Ako bi imeli vere, kolikoršno je zrno gorušično, in bi rekli tej murvi: Izderi se, in vsádi se v morje! in poslušala bi vas. 7Kdo izmed vas ima pa hlapca, kteri orje in pase, da bi mu, kedar pride s polja, precej rekel: Pojdi, počij? 8Ne poreče li mu marveč: Pripravi, kar bom večerjal, in opaši se in strezi mi, dokler se ne najém in napijem; a potem jej in pij ti? 9Ali bo mar zahvalil temu hlapcu, da je storil, kar mu se je bilo ukazalo? Ne verujem. 10Tako tudi vi, kedar storite, kar vam je ukazano, recite: Nepotrebni hlapci smo; kajti storili smo, kar smo bili dolžni storiti. 11In zgodí se, ko je šel v Jeruzalem, da je hodil med Samarijo in Galilejo. 12In ko vnide v neko vas, sreča ga deset gobavih móž, kteri so stali od daleč. 13In ti povzdignejo glas, govoreč: Jezus, učenik, usmili se nas! 14In ugledavši jih, reče jim: Pojdite, pokažite se duhovnom! In zgodí se, ko so šli, očistijo se. 15Eden pa izmed njih, videvši, da je ozdravel, vrne se, hvaleč Boga z močnim glasom; 16In pade na obraz pred noge njegove, in zahvali mu; in ta je bil Samarijan. 17Odgovarjajoč pa Jezus, reče: Ali se jih ni deset očistilo? Onih devet pa, kje so? 18Ali se ni našel, kteri bi se vrnil, da bi dal Bogu hvalo, razen ta tujec? 19In reče mu: Vstani, pojdi! vera tvoja ti je pomogla. 20Vprašan pa od Farizejev, kedaj bo prišlo kraljestvo Božje, odgovorí jim, in reče: Kraljestvo Božje ne bo prišlo s svetlostjo. 21Tudi ne porekó: Glej, tu je! ali: Glej, tam je! Kajti glej, kraljestvo Božje je notri v vas. 22Reče pa učencem: Prišli bodo dnevi, ko boste želeli enega od dnî sinú človečjega videti, in ne boste videli. 23In porekó vam: Glej, tu je! ali: Glej, tam je! Ne izidite, in tudi ne sledite ne! 24Kajti kakor blisk, kteri šine in se svetli iz enega kraja pod nebom do drugega kraja pod nebom, tako bo tudi sin človečji v dan svoj. 25Ali poprej mu je treba veliko pretrpeti, in zavrženemu biti od tega rodú. 26In kakor je bilo v dnéh Noeta, tako bo tudi v dnéh sinu človečjega. 27Jedli so, pili so, ženili so se, možile so se, noter do dné, ko je stopil Noe v barko, ter je prišel potop in vse pogubil. 28Enako tudi, kakor je bilo v dnéh Lota; jedli so, pili so, kupovali so, prodajali so, sadili so, zidali so; 29Ali tisti dan, ko je izšel Lot iz Sodome, udaril je ogenj in žveplo z neba, in pogubil je vse. 30Ravno tako bo tisti dan, ko se bo sin človečji razodel. 31Tisti dan, kdor bo na strehi, a pohištvo njegovo v hiši, ne stopa naj dol, da ga vzeme; in kdor bo na polji, naj se ravno tako ne ozira na to, kar je zadej. 32Spominjajte se žene Lotove! 33Kdor bo gledal dušo svojo ohraniti, izgubil jo bo; a kdor jo bo izgubil, oživil jo bo. 34Pravim vam: Tisto noč bosta dva na enej postelji: eden se bo vzel, a drugi pustil. 35Dve boste mleli vkupej: ena se bo vzela, a druga pustila. 36Dva bosta na njivi: eden se bo vzel, a drugi pustil. 37In odgovarjajoč, rekó mu: Kje, Gospod? A on jim reče: Kjer je truplo, tam se bodo zbirali orli.