1Opominjaj jih, da hodijo pokorni poglavarstvom in oblastim, poslušni, pripravljeni na vsako dobro delo; 2Nikogar naj ne preklinjajo, naj ne bodo prepirčni, nego odjenljivi, kažejo naj sleherno krotkost proti vsem ljudém. 3Bili smo namreč tudi mi nekdaj nespametni, neposlušni, tavajoči, služeči mnogoteremu poželenju in razveseljevanju, živeči v hudobnosti in nevoščljivosti, sovraštva vredni, sovražeč se med seboj; 4Ko se je pa prikazala dobrota in ljudoljubnost rešitelja našega, Boga, 5Rešil je nas, ne iz del v pravičnosti, katera smo mi storili, nego po usmiljenji svojem, po kopelji prerodbe in ponovljenja Duha svetega, 6Katerega je obilo razlil nad nas po Jezusu Kristusu, rešitelji našem, 7Da bi, opravičeni po milosti njegovi, dediči postali poleg upanja večnega življenja. 8Resnična je beseda, in to hočem da potrdiš, da bode verujočim v Boga skrb dobra dela doprinašati; to je dobro in koristno ljudém. 9Abotnih pa pregovarjanj in rodopisov in prepirov in bojev o postavi ogiblji se; brez koristi so namreč in veljave. 10Strankarskega človeka odvrni, posvarivši ga enkrat in dvakrat, 11Vedóč, da je ták popačen, in greši, so kam sebe obsoja. 12Kader pošljem Artema k tebi ali Tihika, prizadeni si, da prideš k meni v Nikopolj; tam namreč sem prezimiti sklenil. 13Zena postavouka in Apola pridno spremi, da ničesar ne pogrešata. 14Učé se naj pa tudi naši dobra dela doprinašati za silne potrebe, da ne bodo brez sadú. 15Pozdravljajo te vsi pri meni. Pozdravi njé, ki nas ljubijo v veri. Milost z vami vsemi! Amen. Titu, občine krečanske prvemu izvoljenemu glavarju, pisano iz Nikopolja v Macedoniji.