1Potem ko je Bog nekdaj mnogokratno in mnogolično očetom govoril v prerokih, govoril nam je o teh zadnjih dnevih v sinu, 2Katerega je postavil za dediča vseh stvari, po katerem je tudi svetove naredil, 3Kateri, odsvit slave in značaj bitja njegovega, in vse noseč z besedo moči svoje, po sebi storivši očiščenje grehov naših, sédel je na desnico veličastva v višavah, 4In je tolikanj boljši postal od angelov, kolikor odličneje ime je dobil mimo njih. 5Kajti kateremu je rekel izmed angelov: "Sin moj si ti, jaz sem te danes rodil?" In zopet: "Jaz mu bodem za očeta, in on mi bode za sina?" 6In ko bode zopet prvorojenca vpeljal v svet, pravi: "In molijo ga naj vsi angeli Božji." 7In angelom pravi: "On, ki dela angele svoje za vetrove in služabnike svoje za ognja plamen." 8In sinu: "Prestol tvoj, o Bog, na veka vek. Pravičnosti žezlo je kraljestva tvojega žezlo. 9Ljubil si pravico in sovražil nepostavnost. Zato te je pomazilil Bog, Bog tvoj, z radosti oljem pred tovariši tvojimi." 10In: "Ti si s konca, Gospod, ustanovil zemljo, in rok tvojih dela so nebesa; 11Njih bode konec, ti pa ostaneš; in vsa se bodo postarala kakor obleka, 12In kakor plašč jih bodeš zvil, in izpremenila se bodo; ti pa si isti, in let tvojih ne bode konec." 13Kateremu pa izmed angelov je rekel kdaj: "Sédi na desno meni, dokler ne položim sovražnikov tvojih za podnožje nogam tvojim?" 14Niso li vsi služabni duhovi, v službo pošiljani za nje, ki imajo podedovati zveličanje?