1Načelniku godbe, Davidova. Gospod je pribežališče moje, kako govorite duši moji: Zapústi goro vašo, tičica? 2Ker glej, tisti krivični natezajo lok, pušico svojo pokladajo na struno, da streljajo v temì na pravične v srci. 3Ko se bodo celo stebri podirali, kaj naj počne pravični? 4Gospod je v svetišči svetosti svoje, Gospod, katerega prestol je v nebesih, katerega oči vidijo, katerega trepalnice preiskujejo sinove človeške. 5Gospod preiskuje pravičnega, krivičnega pa in siloljubnega sovraži srce njegovo. 6Vsipal bode žarjavico nad krivične, ogenj in žveplo; in najviharnejši veter bode njih kupe delež. 7Ker pravični Gospod ljubi, kar je pravično; pravičnega gleda obličje njegovo.