1In Jezus jim odgovorí in reče zopet v prilikah, govoreč: 2Nebeško kraljestvo je podobno človeku kralju, kteri je napravil sinu svojemu svatovščino. 3In poslal je služabnike svoje, naj pokličejo tiste, kteri so bili na svatovščino povabljeni; in niso hoteli priti. 4Zopet je poslal druge služabnike, govoreč: Recite povabljencem: Glej, pojedinjo sem pripravil, junci moji in pitanci so poklani, in vse jo pripravljeno; pridite na svatovščino. 5Oni pa niso marali, in odšli so, nekteri na polje svoje, nekteri pa po kupčiji svojej. 6Drugi so pa služabnike njegove zgrabili, in zasramotili, in pobili. 7Slišavši pa to kralj, razjezí se; ter pošlje vojske svoje, in tiste ubijalce pogubí, in njih mesto razdene. 8Tedaj velí služabnikom svojim: Svatovščina je pripravljena, ali povabljeni niso bili vredni. 9Pojdite torej na razpotja, in kogarkoli najdete, pokličite ga na svatovščino. 10In ti služabniki odidejo na razpotja, in zberó vse, kterekoli najdejo, hudobne in dobre; in svatovščina se napolni z gosti. 11Ko pa kralj izide, da pogleda goste, ugleda tu človeka, kteri ni bil oblečen v svatovsko obleko. 12In reče mu: Prijatelj! kako si prišel sem, ko nimaš svatovske obleke? On pa mu umolkne. 13Tedaj reče kralj služabnikom svojim: Zvežite mu noge in roke, ter ga vzemite in vrzite v najkrajnjo temo: tam bo jok in škripanje z zobmí. 14Kajti mnogo je poklicanih, ali malo izvoljenih. 15Tedaj odidejo Farizeji in se posvetujejo, kako bi ga v besedi vjeli. 16In pošljejo k njemu učence svoje s Herodovci, govoreč: Učenik! vémo, da si pravičen in pot Božjo v resnici učiš, in ti ni mar nobenega, ker ne gledaš ljudém na lice. 17Povej nam torej, kaj ti se zdí? Ali se sme dati cesarju davek, ali ne? 18Jezus pa spozná njih zvijačo, in reče: Kaj me izkušate, hinavci? 19Pokažite mi davkovski denar. In oni mu prinesó denar. 20In reče jim: Čegava je ta podoba in napis? 21Rekó mu: Cesarjeva. Tedaj jim reče: Dajte torej, kar je cesarjevega, cesarju; in kar je Božjega, Bogu. 22In slišavši to, začudijo se; ter ga pusté, in odidejo. 23Tisti dan pristopijo k njemu Saduceji, kteri pravijo, da ni vstajanja, in vprašajo ga, 24Govoreč: Učenik! Mojzes je rekel: Če kdo umre, in nima otrok, naj vzeme brat njegov ženo njegovo, in zbudí seme bratu svojemu. 25Bilo je pa pri nas sedem bratov. In prvi se je oženil, in umrl; in ne imevši semena, zapustil je ženo svojo bratu svojemu. 26Ravno tako tudi drugi, in tretji, noter do sedmega. 27Na zadnje za vsemi je pa umrla tudi žena. 28O vstajanji torej, čegava od sedmerih bo žena? kajti vsi so jo imeli. 29Jezus pa odgovorí in jim reče: Motite se, ker ne znate ne pisma, ne močí Božje. 30O vstajanji namreč se ne ženijo, in ne možé, nego so kakor angelji Božji na nebu. 31Za vstajanje pa mrtvih, niste li brali, kar vam je rekel Bog, govoreč: 32"Jaz sem Bog Abrahamov, in Bog Izakov, in Bog Jakobov?" Ni Bog Bog mrtvih, nego živih. 33In slišavši to ljudstvo, strmeli so nad naukom njegovim. 34Ko pa Farizeji slišijo, da je Saduceje osramotil, zberó se vkupej. 35Pa vpraša en učenik postave izmed njih, izkušaje ga, in reče: 36Učenik! ktera zapoved je v postavi naj veča? 37Jezus mu pa reče: "Ljubi Gospoda Boga svojega iz vsega srca svojega, in iz vse duše svoje, in iz vse pameti svoje." 38Ta je prva in največa zapoved. 39Druga je pa tej podobna: "Ljubi bližnjega svojega kakor samega sebe." 40O teh dveh zapovedih visi vsa postava in preroki. 41Ko se pa Farizeji snidejo, vpraša jih Jezus, 42Govoreč: Kaj se vam zdí za Kristusa? Čegav sin je? Rekó mu: Davidov. 43Reče jim: Kako ga torej David v duhu imenuje gospoda, ko pravi: 44"Rekel je Gospod gospodu mojemu: Sedí meni na desno, dokler ne položim sovražnikov trojih nogam tvojim za podnožje?" 45Če ga torej David imenuje gospoda, kako je sin njegov? 46In nihče mu ni mogel besede odgovoriti; in od tega dné se ga ni upal nihče več vprašati.