1Ko so mnogi jeli opisovati rečí, ktere so popolnoma gotove med nami, 2Kakor so nam izročili, kteri so od začetka sami videli in so služabniki besede bili: 3Namenil sem tudi jaz, ki sem vse od začetka na tanko pozvedel, po vrsti pisati tebi, častiti Teofil! 4Da spoznaš gotovost rečî, kterih si se naučil. 5Bil je v dnéh Heroda kralja Judejskega neki duhoven po imenu Zaharija, od reda Abijevega; in žena njegova od hčeri Aronovih, in ime jej je bilo Elizabeta. 6Bila sta pa oba pravična pred Bogom, in živela sta po vseh zapovedih in ustavah Gospodovih brez madeža. 7In nista imela otrók, ker je bila Elizabeta nerodovitna, in oba sta se bila uže postarala. 8Zgodí se pa, ko je po vrsti reda svojega služil pred Bogom, 9Po navadi duhovstva zadene ga opravilo, naj vnide v tempelj Gospodov, da pokadí. 10In vsa množiča ljudstva je bila zunej, in molila je v čas kajenja. 11Prikaže pa mu se angelj Gospodov, stoječ na desnej strani kadilnega oltarja. 12In Zaharija se ustraši, ko ga ugleda, in groza ga obide. 13Angelj mu pa reče: Ne boj se, Zaharija! kajti uslišana je molitev tvoja, in žena tvoja Elizabeta ti bo rodila sina, in imenuj ime njegovo Janez. 14In bo ti na radost in na veselje, in veliko se jih bo rojstvu njegovemu radovalo. 15Kajti velik bo pred Gospodom; in vina in močne pijače ne bo pil, in napolnil se bo Duha svetega še v telesu matere svoje. 16In veliko sinov Izraelskih bo obrnil h Gospodu Bogu njih. 17In on pojde pred njim z duhom in močjó Elijevo, da obrne srca očetov k otrokom, in nevernike k razumnosti pravičnih: da pripravi Gospodu ljudstvo gotovo. 18Pa reče Zaharija angelju: Po čem bom poznal to? kajti jaz sem star, in žena moja se je postarala. 19In odgovarjajoč angelj, reče mu: Jaz sem Gabrijel, ki stojim pred Bogom, in poslan sem, naj s teboj govorim, in ti to veselje oznanim. 20In glej, mutast boš in ne boš mogel govoriti do dné, ko se bo to zgodilo; ker nisi veroval besedam mojim, ktere se bodo izpolnile o svojem času. 21In čakalo je ljudstvo Zaharija; in čudili so se, da se tako dolgo mudí v tempeljnu. 22Ko pa izide, ni jim mogel govoriti? in spoznajo, da je videl prikazen v tempeljnu: in on jim je pomigaval, in ostal je mutast. 23In zgodí se, ko se izpolnijo dnevi službe njegove, odide na dom svoj. 24A po teh dnéh je Elizabeta žena njegova spočela, in skrivala se je pet mesecev, govoreč: 25Tako mi je storil Gospod v dnéh, ko se je ozrl na me, da odvzeme oponos moj med ljudmí. 26A šesti mesec pošlje Bog angelja Gabrijela v mesto Galilejsko, kteremu je ime Nazaret, 27K devici zaročenej možu, kteremu je bilo ime Jožef, iz hiše Davidove; in devici je bilo ime Marija. 28In angelj vnide k njej, in reče: Zdrava, z milostjo obdarovana! Gospod je s teboj; blagoslovljena si ti med ženami. 29Ona pa, ko ga ugleda, prestraši se od besede njegove, in premišljevala je, kakošen bi bil ta pozdrav. 30Pa jej angelj reče; Ne boj se, Marija! našla si namreč milost pri Bogu. 31In glej, spočela boš v telesu, in rodila boš sina, in imenuj ime njegovo Jezus. 32Ta bo velik, in imenoval se bo sin najvišega; in dal mu bo Gospod Bog prestol Davida očeta njegovega, 33In kraljeval bo v hiši Jakobovej vekomaj, in kraljestvu njegovemu ne bo konca. 34Marija pa reče angelju: Kako bo to, ko moža ne poznam? 35In odgovarjajoč angelj, reče jej; Sveti Duh bo prišel na te, in moč najvišega te bo obsenčila; za to se bo sveto, ktero se bo rodilo iz tebe, imenovalo sin Božji. 36In glej, Elizabeta teta tvoja, tudi ona je spočela sina v starosti svojej; in ta mesec jej je šesti, njej, ki jo imenujejo nerodovitno: 37Ker ne bo nobene besede pri Bogu, ktera se ne bi mogla izpolniti. 38Marija pa reče: Glej, dekla sem Gospodova; zgôdi mi se po besedi tvojej. In angelj odide od nje. 39Vstavši pa Marija v té dni, odide jadrno na gorenjo stran v mesto Judovo. 40In vnide v hišo Zaharijevo, in pozdravi Elizabeto. 41In zgodí se, ko sliši Elizabeta pozdrav Marijin, zaigra dete v telesu njenem; in Elizabeta se napolni Duha svetega, 42In zavpije z močnim glasom, in reče: Blagoslovljena si ti med ženami, in blagoslovljen je sad telesa tvojega. 43In odkod meni to, da je prišla mati Gospoda mojega k meni? 44Kajti glej, ko je prišel glas pozdrava tvojega v ušesa moja, zaigralo je dete radostno v telesu mojem. 45In blagor jej, ktera je verovala; kajti zgodilo se bo, kar jej je rekel Gospod. 46Pa reče Marija: Duša moja poveličuje Gospoda, 47In duh moj se je oveselil v Bogu, zveličarji mojem: 48Da se je ozrl na ponižanje dekle svoje. Kajti glej, odslej me bodo blagrovali vsi rodovi: 49Ker mi je storil velike rečí on, ki je mogočen, in ime njegovo sveto; 50In usmiljenje njegovo od roda do roda tistim, kteri se ga bojé. 51Pokazal je moč z roko svojo: razkropil je ošabne v mislih srca njih; 52Vrgel je mogočne s prestola, in povišal je ponižne. 53Lačne je napolnil z blagom, in bogate je odpravil prazne. 54Sprejel je Izraela hlapca svojega, da se spomene usmiljenja svojega. 55(Kakor je govoril očetom našim,) Abrahamu in semenu njegovemu na vekomaj. 56Prebila je pa Marija ž njo kake tri mesece; in vrne se na dom svoj. 57A Elizabeti se izpolni čas, da porodí, in rodí sina. 58In sosedje in sorodniki njeni zaslišijo, da je pokazal Gospod veliko usmiljenje svoje na njej; in radovali so se ž njo. 59In zgodí se osmi dan, da pridejo deteta obrezovat; in klicali so ga po imenu očeta njegovega, Zaharija. 60Ali odgovarjajoč mati njegova, reče: Ne, nego imenoval se bo Janez. 61In rekó jej: Nikogar ni v rodovini tvojej, da bi mu bilo tako ime. 62In pomigavali so očetu njegovemu, kako hoče, da bi ga imenovali. 63In izprosivši tablico, napiše, govoreč: Janez mu je ime. In vsi se začudijo. 64In odprla so se usta njegova pri tej priči in jezik njegov, in govoril je, hvaleč Boga. 65In strah obide vse njih sosede; in po vsej gorenjej Judeji se razglasé vse te reči. 66In vsi, kteri jih slišijo, položé jih v srce svoje, govoreč: Kaj neki bo iz tega otroka? In roka Gospodova je bila ž njim. 67In Zaharija oče njegov se napolni Duha svetega, in prerokuje, govoreč: 68Blagoslovljen Gospod Bog Izraelov, da je obiskal in odrešil ljudstvo svoje; 69In nam povzdignil rog zveličanja v hiši Davida hlapca svojega, 70(Kakor je govoril z ustmi svetih prerokov svojih, ki so bili od nekedaj:) 71Da nas bo rešil sovražnikov naših in iz rok vseh, kteri nas mrzé: 72Da storí usmiljenje očetom našim, in se spomene svete zaveze svoje, 73Prisege, ktero je prisegel Abrahamu očetu našemu, da nam bo dal, 74Da mu, rešeni iz rok sovražnikov svojih, brez straha služimo, 75V svetosti in pravičnosti pred njim vse svoje žive dní. 76In ti, otrok, imenoval se boš prerok najvišega; kajti šel boš pred obličjem Gospodovim, da mu pripraviš pot; 77In daš razum zveličanja ljudstvu njegovemu za odpuščanje njih grehov, 78Po prisrčnem usmiljenji Boga našega, po kterem nas je obiskal vzhod z vižave: 79Da obsije tiste, kteri sedé v temi in smrtnej senci; da naravná noge naše na pot mirú. 80A dete je rastlo in se krepčalo v duhu; in bilo je v puščavah do dné, ko se pokaže Izraelu.