1V tem času pristopijo učenci k Jezusu, govoreč: Kdo je torej v nebeškem kraljestvu največi? 2In Jezus pokliče otroka in ga postavi sred njih, 3In reče: Resnično vam pravim, če se ne spreobrnete in ne postanete kakor otroci, ne boste prišli v nebeško kraljestvo. 4Kdor se torej poniža kakor ta otrok, ta bo v nebeškem kraljestvu največi. 5In kdorkoli sprejme enega takošnega otroka v ime moje, sprejema mene. 6Kdor pa pohujša enega teh malih, ki verujejo v mé, bilo bi mu bolje, da bi mu se obesil mlinsk kamen na vrat, in bi se utopil v morskej globočini. 7Gorjé svetu za voljo pohujšanja! Pohujšanje sicer mora priti; ali gorjé tistemu človeku, po kterem pohujšanje pride. 8Če te pa roka tvoja ali noga tvoja pohujšuje, odseci ji, in vrzi od sebe; bolje ti je hromemu ali brez roke priti v življenje, nego dve roki in dve nogi imeti, in vrženemu biti v večni ogenj. 9In če te pohujšuje oko tvoje, izderi ga, in vrzi od sebe; bolje ti je z enim očesom priti v življenje, nego dve očesi imeti, in vrženemu biti v peklenski ogenj. 10Glejte, da ne boste prezirali enega teh malih; kajti resnično vam pravim, da gledajo njih angelji na nebesih vsakedaj obličje očeta mojega, ki je na nebesih. 11Kajti sin človečji je prišel, da zveliča, kar se je izgubilo. 12Kaj se vam zdí? Če ima en človek sto ovâc, in ena od njih zajde: ne popustí li devet in devetdeseterih, pa gre na gore, in išče tiste, ki je zašla? 13In če se zgodi, da jo najde, resnično vam pravim, da se nad njo bolj veselí, nego nad devet in devetdeseterimi, ktere niso zašle. 14Tako ni volja očeta vašega, ki je na nebesih, da bi poginil eden od teh malih. 15Če se pa pregreší brat tvoj zoper tebe, pojdi, in ograjaj ga med seboj in njim samim; če te posluša, pridobil si brata svojega. 16Če pa ne posluša, vzemi seboj še enega ali dva, da ostane vsaka beseda v ustih dveh ali treh prič. 17Če jih pa ne posluša, povej cerkvi; če pa tudi cerkve ne posluša, naj ti bo ko pogan in mitar. 18Resnično vam pravim: Karkoli zvežete na zemlji, zvezano bo na nebesih; in karkoli razvežete na zemlji, razvezano bo na nebesih. 19Zopet vam pravim, da če se dva od vas zedinita na zemlji o čemerkoli, kar prosita, zgodilo jima se bo od očeta mojega, ki je na nebesih. 20Kajti, kjer sta dva ali trije zbrani v ime moje, tam sem jaz sredi njih. 21Tedaj pristopi k njemu Peter in reče: Gospod! kolikokrat se bo pregrešil brat moj zoper mene in mu bom odpustil? do sedemkrat? 22Jezus mu reče: Ne pravim ti, do sedemkrat, nego do sedemdesetkrat sedemkrat. 23Za to je nebeško kraljestvo podobno človeku kralju, kteri je hotel s hlapci svojimi račun napraviti. 24In ko je jel računiti, pripeljejo mu enega, kteri je bil dolžen tisoč talentov. 25Ker pa ni imel, da bi plačal, ukaže gospodar njegov prodati njega, in ženo njegovo in otroke, in vse, kar je imel, in naj mu se plača. 26Hlapec pa pade, ter mu se je poklanjal, govoreč: Gospod! potrpi me, in vse ti bom plačal. 27Gospodarju se pa ta hlapec zasmili: in prizanese mu, in dolg mu odpustí. 28Ko pa ta hlapec izide, najde enega svojih tovarišev, kteri mu je bil sto grošev dolžen; in zgrabivši ga, davil ga je, govoreč: Plačaj mi, kar si dolžen! 29Tovariš njegov pa pade k nogam njegovim, ter ga je prosil, govoreč: Potrpi me, in vse ti bom plačal. 30On pa ni hotel; nego odide in ga vrže v ječo, dokler ne plača dolga. 31Videvši pa tovariši njegovi, kar se je zgodilo, užali jim se zeló; ter pridejo in povedó gospodarju svojemu vse, kar se je zgodilo. 32Tedaj ga gospodar njegov pokliče in mu reče: Hudobni hlapec! odpustil sem ti ves tisti dolg, ker si me prosil. 33Ali se nisi imel tudi ti tovariša svojega usmiliti, kakor sem se tudi jaz tebe usmilil? 34In gospodar njegov se ujezí in ga izročí trinogom, dokler ne poplača vsega, kar mu je bil dolžen. 35Tako bo storil tudi oče moj nebeški vam, če ne odpustite vsak bratu svojemu iz srca svojega njih pregreh.