1Tiste dní, ko je bilo vse polno ljudstva pri njem, in niso imeli kaj jesti, pokliče Jezus učence svoje, in reče jim: 2Ljudstvo mi se smili; kajti uže tri dni so pri meni, in nimajo kaj jesti; 3In če jih pustim lačne na njih dom, oslabeli bodo na poti; kajti nekteri od njih so daleč prišli. 4Pa mu odgovoré učenci njegovi: Odkod bi jih mogel kdo tu v puščavi nasititi s kruhom? 5In vpraša jih: Koliko imate hlebov? Oni pa rekó: Sedem. 6Pa zapové ljudstvu, naj se posedejo po tleh. In vzemši sedmere hlebe, zahvali, in prelomi, in dajal je učencem svojim, naj položé pred nje in položili so pred ljudstvo. 7In imeli so malo rib; in blagoslovivši jih, reče, naj položé tudi té pred nje. 8Ter so jedli in nasitili se; in pobrali so ostanke koscev, sedem košev. 9Bilo jih je pa, kteri so jedli, kake štiri tisoči; in razpustí jih. 10In precej vstopi v ladjo z učenci svojimi, in pride v Dalmanutske kraje. 11Pa izidejo Farizeji, in začnó se ž njim prepirati, in zahtevali so od njega znamenje z neba, izkušajoč ga. 12In vzdihnivši z duhom svojim, reče: Kaj zahteva ta rod znamenja? Resnično vam pravim: Ne bo se dalo znamenje temu zarodu. 13In pustivši jih, stopi precej v ladjo, in odide na drugo stran. 14Pozabili so pa vzeti kruha, in niso imeli več kakor en hleb s seboj v ladji. 15In naročal jim je, govoreč: Glejte, varujte se kvasú Farizejskega in kvasú Herodovega. 16In premišljevali so sami s seboj, govoreč: Kruha nimamo. 17In ko Jezus to spazi, reče jim: Kaj premišljujete, da nimate kruha? Ali še ne spoznate, in ne umete? ali imate še okamenjeno srce svoje? 18Očí imate, in ne vidite? ušesa imate, in ne slišite? in ne pomnite li? 19Ko sem pet hlebov razlomil med pet tisoči, koliko polnih košev ste nabrali drobtin? Rekó mu: Dvanajst. 20Ko sem jih pa sedem med štiri tisoči, koliko polnih košev ste nabrali drobtin? Oni pa rekó: Sedem. 21In reče jim: Kako ne umete? 22In pride v Betsajdo. In pripeljejo mu slepca, in zaprosijo ga, naj se ga dotakne. 23In prijemši slepca za roko, izpelje ga ven iz vasí; ter pljune v očí njegove, in položivši roke na-nj, vpraša ga, če kaj vidi? 24Pa spregleda, in reče: Vidim ljudí, da kakor drevesa okoli hodijo. 25Potem položí zopet roke na očí njegove, in reče mu, naj pogleda. In ozdravel je, in videl je bistro vse. 26In odpravi ga na dom njegov, govoreč: Ne hodi ne v vas, in tudi nikomur v vasi ne povéj. 27Ter izide Jezus, in učenci njegovi v vasí Cezareje Filipove; in po poti je vpraševal učence svoje, govoreč jim: Kdo pravijo ljudjé, da sem jaz? 28Oni mu pa odgovoré: Janez Krstnik; in drugi: Elija; drugi pa: Eden od prerokov. 29In on jim reče: Kdo pa pravite vi, da sem jaz? Peter pa odgovorí in mu reče: Ti si Kristus. 30In zapretí jim, naj nikomur ne pripovedujejo za-nj. 31In začne jih učiti, da mora sin človečji mnogo pretrpeti, in zavržen biti od starešin in vélikih duhovnov in pismarjev, in umorjen biti, in v treh dnéh od smrti vstati. 32In to besedo je govoril srčno. In Peter ga prime, in začne ga odvračati. 33On se pa obrne, in pogledavši učence svoje, zapretí Petru, govoreč: Poberi se od mene, satan! ker ne misliš, kar je Božje, nego kar je človeško. 34In poklicavši ljudstvo z učenci svojimi, reče jim: Kdor hoče za menoj iti, zatají naj samega sebe, in vzeme križ svoj, in gre za menoj. 35Kajti kdor hoče življenje svoje ohraniti, izgubil ga bo; kdor pa izgubi življenje svoje za voljo mene in evangelja, ta ga bo ohranil. 36Kaj namreč pomaga človeku, če ves svet pridobí, duši svojej pa škoduje? 37Ali kaj bo dal človek v zameno za dušo svojo? 38Kajti kdor se sramuje mene in besed mojih v tem prešestnem in grešnem rodu, sramoval se bo tudi sin človečji njega, kedar bo prišel v slavi očeta svojega z angelji svetimi.