1In snidejo se pri njem Farizeji in nekteri od pismarjev, kteri so bili prišli iz Jeruzalema; 2In videvši nektere učence njegove, da s priprostimi rokami, to je z neumitimi, jedó kruh, zavrnejo jih. 3(Kajti Farizeji in vsi Judje ne jedó, dokler s pestjó ne umijejo rok, izpolnjevaje izročilo starijih. 4In prišedši s trga, ne jedó, dokler se ne umijejo; in mnogo drugih je rečî, ktere so sprejeli, in jih izpolnjujejo: umivanje kupic in vrčev in kotlov in klopî.) 5Na to ga vprašajo Farizeji in pismarji: Za kaj se učenci tvoji ne ravnajo po izročilu starijih, nego z neumitimi rokami jedó kruh? 6On jim pa odgovorí in reče: Lepo je prerokoval Izaija za vas hinavce, kakor je pisano: "To ljudstvo me z ustnicami spoštuje, srce njih je pa daleč od mene. 7Ali zastonj me časté, učeč nauke, zapovedi človeške." 8Kajti opustivši zapoved Božjo, izpolnjujete postave človeške, umivanje vrčev in kupic, in mnogo drugih tém podobnih rečî počinjate. 9In reče jim: Lepo zametujete zapoved Božjo, da izročilo svoje ohranite. 10Mojzes namreč je rekel: "Spoštuj očeta svojega in mater svojo." In: "Kdor preklinja očeta ali mater, naj s smrtjo pogine." 11Vi pa pravite: Če reče človek očetu ali materi: Korban! (to je: Dar je,) s čimer ti pomorem. 12In ne puščate mu nič več storiti očetu svojemu ali materi svojej, 13Zametovaje besedo Božjo za voljo postave svoje, ktero ste postavili; in mnogo tém podobnih rečî počinjate. 14In poklicavši vse ljudstvo, reče jim: Poslušajte me vsi, in umejte! 15Nič ne more človeka oskruniti, kar od zunej v njega prihaja; nego to, kar izhaja iž njega, to je, kar skruni človeka. 16Če ima kdo ušesa, da sliši, naj sliši! 17In ko vnide od ljudstva proč v hišo, vpraševali so ga učenci njegovi za to priliko. 18Pa jim reče: Ali ste tudi vi tako nerazumni? Ne umete li, da vse to, kar od zunej v človeka prihaja, ne more ga oskruniti? 19Ker ne gre v srce njegovo, nego v trebuh; in izhaja ven, čisteč vse jedí. 20Reče pa: Kar iz človeka izhaja, to ga skruni. 21Kajti od znotrej, iz srca človeškega izhajajo hudobne misli, prešestva, kurbarije, poboji; 22Kraje, lakomnost, hudobnost, zvijača, nečistost, hudobno oko, preklinjanje Boga, napuh, nespametnost. 23Vse te hudobne rečí od znotrej izhajajo, in skrunijo človeka. 24In vstavši odtod, odide v Tirske in Sidonske kraje. In vstopivši v hišo, ni hotel, da bi kdo zvedel za-nj; ali ni se mogel prikriti. 25Kajti slišavši za-nj žena, ktere hči je imela duha nečistega, pride in mu pade pred noge. 26Bila je pa žena Grkinja, Sirofeničanka po rodu; in prosila ga je, naj bi izgnal hudiča iz hčeri njéne. 27Jezus jej pa reče: Pojenjaj, naj se poprej nasitijo otroci; ker ni lepo, da se vzeme kruh otrokom, in se vrže psom. 28Ona pa odgovorí in mu reče: Dà, gospod! ali tudi psi pod mizo jedó od drobtin otrók. 29Pa jej reče: Za voljo té besede, pojdi; izšel je hudič iz hčeri tvoje. 30In odšedši na dom svoj, našla je, da je izšel hudič iž nje, in hčer je ležala na postelji. 31In Jezus izide zopet iz Tirskih in Sidonskih predelov, in pride h Galilejskemu morju, po sredi predelov Deseterih mest. 32In pripeljejo mu gluhega in mutastega, ter ga zaprosijo, naj bi položil na-nj roko. 33In vzemši ga od ljudstva proč na stran, položí prste svoje v ušesa njegova, in pljune in se dotakne jezika njegovega 34In pogledavši na nebo, vzdihne in mu reče: Efata, to je: Odpri se! 35In precej se odpró ušesa njegova; in razveže se vez jezika njegovega, in govoril je prav. 36In zapové jim, naj nikomur ne povedó; ali bolj ko jim je prepovedoval, bolj so oznanjevali. 37In presilno so se čudili, govoreč: Vse je dobro naredil; gluhim nareja, da slišijo, in mutastim, da govoré.