1Bližal se je pa praznik presnih kruhov, kteri se imenuje Velika noč. 2In gledali so véliki duhovni in pismarji, kako bi ga umorili; kajti bali so se ljudstva. 3Pa vnide satan v Juda s priimkom Iškarijana, kteri je bil iz števila dvanajsterih; 4Ter odide, in dogovorí se z vélikimi duhovni in starešinami tempeljna, kako jim ga bo izdal. 5In razveselé se, in obrekó mu dati denarja. 6In obrekel se je, in iskal je pripravnega časa, da jim ga izdá brez ljudstva. 7Pride pa dan presnih kruhov, ko je bilo treba velikonočno jagnje klati. 8Ter pošlje Petra in Janeza, govoreč: Pojdita, pripravita nam velikonočno jagnje, da jemo. 9Ona mu pa rečeta: Kje hočeš, da pripraviva? 10A on jima reče: Glej, ko vnideta v mesto, srečal vaju bo človek, kteri ponese vrč vode; pojdita za njim v hišo, v ktero vnide, 11In recita hišnemu gospodarju: Učenik ti pravi: Kje je gostilnica, kjer bom jedel velikonočno jagnje z učenci svojimi? 12In on vama bo pokazal veliko izbo pogrnjeno; tam pripravita. 13Ter odideta in najdeta, kakor jima je bil rekel; in pripravita velikonočno jagnje. 14In ko pride čas, sede za mizo, in dvanajsteri aposteljni ž njim. 15In reče jim: Željno sem hrepenel jesti to velikonočno jagnje z vami, predno bom trpel; 16Kajti pravim vam, da ga ne bom več jedel, dokler se v kraljestvu Božjem ne dopolni. 17In vzemši kelih, zahvali, in reče: Vzemite ga, in razdelite med seboj. 18Kajti pravim vam, da ne bom pil od trtnega rodú, dokler ne pride kraljestvo Božje. 19In vzemši kruh, zahvali, in prelomivši, dá jim govoreč: To je telo moje, ktero se za vas daje; to delajte za moj spomin. 20Ravno tako tudi kelih po večerji, govoreč: Ta kelih je nova zaveza po krvi mojej, ktera se za vas prelija. 21In glej, roka izdajalca mojega je z menoj na mizi. 22In sin človečji gre, kakor je odločeno; ali gorjé človeku, kteri ga izdaja. 23In oni začnó iskati med seboj, kdo od njih bi bil, kteri bo to storil. 24Vname se pa tudi prepir med njimi, kdo od njih da meni, da je veči. 25On jim pa reče: Kralji narodov tem gospodujejo, a kteri imajo oblast, imenujejo se dobrotniki. 26Vi pa ne tako: nego kdor je največi med vami, bodi kakor najmanji; in kdor je vodnik, bodi kakor služabnik. 27Kajti kdo je veči: kdor sedí za mizo, ali kdor streže? Ali ne ta, kdor sedí za mizo? In jaz sem med vami, kakor kdor streže. 28A vi ste, kteri ste prebili z menoj v izkušnjavah mojih. 29In jaz vam bom zapustil kraljestvo, kakor ga je meni oče moj zapustil, 30Da boste jedli in pili za mizo mojo v kraljestvu mojem, in boste sedeli na prestolih in sodili dvanajstere rodove Izraelove. 31Reče pa Gospod: Simon! Simon! glej, satan vas je poželel, da bi vas presejal, kakor pšenico; 32Ali jaz sem za te molil, naj ne izgine vera tvoja: in ti, kedar se spreobrneš, utrdi brate svoje. 33On mu pa reče: Gospod, pripravljen sem s teboj iti v ječo in na smrt. 34A on mu reče: Pravim ti, Peter! nocoj ne bo zapel petelin, dokler trikrat ne utajiš, da me poznaš. 35In reče jim: Ko sem vas poslal brez mošnje in torbe in obutala, ali vam je česa zmanjkalo? Oni pa rekó: Ničesar. 36Reče jim torej: Ali sedaj, kdor ima mošnjo, vzeme naj jo, ravno tako tudi torbo; a kdor nima, prodá naj suknjo svojo, in kupi meč. 37Kajti pravim vam, da se mora še to pismo izpolniti na meni: "In hudodelnikom je bil prištet." Kajti to, kar je pisano za me, dopolnjuje se. 38Oni pa rekó: Gospod, glej tu dva meča! A on jim reče: Dosti je! 39Ter izide in odide po navadi na Oljsko goro; šli so pa za njim tudi učenci njegovi. 40A ko pride na mesto, reče jim: Molite, da ne zajdete v izkušnjavo. 41In on odstopi od njih za lučaj kamena, in pokleknivši na kolena, molil je, 42Govoreč: Oče, ko bi hotel prenesti ta kelih mimo mene! ali ne moja volja, nego tvoja bodi. 43Prikaže pa mu se angelj z neba, ter ga je krepčal. 44In ko je bil v boji, molil jo gorečneje. In bil je pót njegov kakor kaplje krví, ktere so padale na zemljo. 45In vstavši od molitve, pride k učencem svojim, in najde jih, da spé od žalosti, 46In reče jim: Kaj spite? Vstanite! molite, da ne zajdete v izkušnjavo. 47A ko je še govoril, glej, ljudstvo; in eden dvanajsterih, kteri se je imenoval Juda, šel je pred njim, in približa se Jezusu, da ga poljubi, 48Jezus mu pa reče: Juda! s poljubom izdajaš sina človečjega? 49Videč pa tí, kteri so bili okoli njega, kaj da bo, rekó mu: Gospod, ali naj udarimo z mečem? 50In eden od njih udari hlapca vélikega duhovna, in odseka mu desno uho. 51Odgovarjajoč pa Jezus, reče: Nehajte, dotlej! In dotaknivši se ušesa njegovega, uzdravi ga. 52A vélikim duhovnom in poglavarjem tempeljna in starešinam, kteri so bili prišli nad-nj, reče Jezus: Kakor na razbojnika ste izšli nad me z meči in koli? 53Vsak dan sem bil z vami v tempeljnu, in niste iztegnili rok na me. Ali ta je vaša ura, in oblast teme. 54In zgrabivši ga, odženó in peljejo ga v hišo vélikega duhovna; a Peter je od daleč šel za njim. 55In ko so bili zanetili ogenj sredi dvorišča, in so vkupej sedli, sede Peter med-nje. 56Ugledavši ga pa ena dekla, da sedí pri ognji, ozrê se na-nj, in reče: Tudi ta je bil ž njim. 57A on ga zatají, govoreč: Žena! nisem ga videl. 58In malo po tem ga ugleda drugi, in reče: Tudi ti si izmed njih. A Peter reče: Človek! nisem. 59In eno ura ali kaj po tem trdil je nekdo drugi, govoreč: Zares, tudi ta je bil ž njm; saj je tudi Galilejec. 60Ali Peter reče: Človek! ne vém, kaj praviš. In precej, ko je še govoril, zapoje petelin. 61In obrnivši se Gospod, pogleda na Petra; in spomene se Peter besede Gospodove, kakor mu je bil rekel: Predno bo petelin zapel, zatajil me boš trikrat. 62In Peter izide ven, in razjoka se britko. 63In možjé, kteri so držali Jezusa, zasmehovali so ga in bíli. 64In zakrivši ga, bíli so ga po obrazu, in vpraševali so ga, govoreč: Prerokuj, kdo te je udaril? 65In drugega veliko so preklinjajoč govorili zoper njega. 66In ko napoči jutro, zberó se starešine ljudstva, in véliki duhovni in pismarji, in odpeljejo ga v sodišče svoje, govoreč: Če si ti Kristus? povéj nam. 67Pa jim rečé; Če vam povem, nikakor ne boste verovali; 68A če tudi vprašam, ne boste mi odgovorili, in tudi izpustili me ne boste. 69Odslej bo sin človečji sedel na desnici moči Božje. 70Pa rekó vsi: Ti si torej sin Božji? On jim pa reče: Vi pravite, da jaz sem. 71A oni rekó: Kaj nam je še treba prič? saj smo sami slišali iz ust njegovih.