1Po tem odide Jezus na oni kraj morja Galilejskega ali Tiberijskega. 2In šlo je za njim veliko ljudstva, ko so videli njegove čudeže, ki jih je delal na bolnikih. 3Jezus pa izide na goro, in tu je z učenci svojimi sedel. 4Bila ja pa blizu Velika noč, praznik Judovski. 5Povzdignivši torej Jezus očí, in videvši, da veliko ljudstva k njemu dohaja, reče Filipu: Kje bomo kupili kruha, da bodo tí jedli? 6(To je pa govoril, izkušajoč ga; kajti on je vedel, kaj bo storil.) 7Odgovorí mu Filip: Za dve sto grošev kruha jim ni dosti, da bi vsakteri od njih kaj malega dobil. 8Reče mu eden učencev njegovih Andrej brat Simona Petra: 9En deček je tu, kteri ima pet hlebov ječmenovih in dve ribici; ali kaj je to med toliko? 10Jezus pa reče: Dajte, posadite ljudí. Bilo je pa veliko trave na tem mestu. In posadé se možjé, kakih pet tisoči na število. 11Tedaj Jezus vzeme hlebe, in zahvali, ter razdelí učencem, učenci pa tém, ki so sedeli: in ravno tako tudi od ribic, kolikor so hoteli. 12Ko so se pa nasitili, velí učencem svojim: Zberite ostanke koscev, da nič ne pogine. 13Ter zberó, in napolnijo dvanajst košev koscev od petih hlebov ječmenovih, ki so preostali od téh, ktere so bili pojedli. 14Ljudjé pa, ko so videli čudež, kterega je bil Jezus storil, govorili so: Ta je res prerok, kteri je imel priti na svet. 15Jezus torej, vedoč, da bodo prišli in ga zgrabili, da ga naredé za kralja, umakne se zopet na goro on sam. 16Ko se je pa zvečerilo, snidejo učenci njegovi na morje. 17In stopivši v ladjo, šli so na oni kraj morja v Kapernaum. In uže se jo mračilo, in Jezus ni bil k njim prišel, 18In morje se je od velikega vetra vzdigalo. 19Odplavivši se pa kakih pet in dvajset ali trideset bežajev, ugledajo Jezusa, da hodi po morji, in se približuje ladji; in uplašijo se. 20On jim pa reče: Jaz sem; ne bojte se! 21In željno so ga vzeli v ladjo, in precej je bila ladja na zemlji, v ktero so šli. 22Drugi dan pa ljudstvo, ktero je stalo onkraj morja, ko je videlo, da ni bilo tam druge ladje, razen tiste ene, v ktero so bili stopili učenci njegovi, in da Jezus ni vstopil z učenci svojimi v ladjo, nego da so bili učenci njegovi sami odšli; 23(Prišle so pa druge ladje iz Tiberijade blizu mesta, kjer so bili jedli kruh, ko je Gospod zahvalil;) 24Ko je torej ljudstvo videlo, da Jezusa ni tu, in tudi učencev njegovih ne: stopijo tudi oni v ladje, in pridejo v Kapernaum, iskajoč Jezusa. 25In ko ga najdejo onkraj morja, rekó mu: Rabi, kedaj si prišel sem? 26Odgovorí jim Jezus in reče: Resnično resnično vam pravim, iščete me, ne za to, ker ste videli čudeže, nego ker ste jedli hlebe in ste se nasitili. 27Trudite se, ne za jed, ktera mine, nego za jed, ktera ostane za večno življenje, ktero vam bo sin človečji dal: kajti tega je potrdil oče Bog. 28Rekó mu torej: Kaj naj storimo, da bomo delali dela Božja? 29Odgovorí jim Jezus in reče: To je delo Božje, da verujete v tega, kterega je on poslal. 30Pa mu rekó: Kakošno znamenje nam pokazuješ, da bi videli in ti verovali? kaj delaš? 31Očetje naši so jedli mano v puščavi, kakor jo pisano: "Kruh z neba jim je dal jesti." 32Pa jim Jezus reče: Resnično resnično vam pravim: Ni vam dal Mojzes kruha z neba; nego oče moj vam daje pravi kruh z neba. 33Kajti kruh Božji je ta, kteri shaja z neba, in daje življenje svetu. 34Rekó mu torej: Gospod, daj nam vsegdar tega kruha. 35Jezus jim pa reče: Jaz sem kruh življenja; kdor k meni dohaja, ne bo nikoli lačen, in kdor veruje v mé, ne bo nikoli ožejal. 36Ali povedal sem vam, da ste me tudi videli, in ne verujete. 37Vse, kar mi oče dá, pride k meni; in kdor pride k meni, ne bom ga izgnal ven: 38Kajti prišel sem z neba, ne da bi delal po svojej volji, nego po volji tega, kteri me je poslal. 39Volja očeta, kteri me je poslal, je pa ta, da od tega, kar mi je dal, ničesar ne izgubim, nego da to poslednji dan obudim. 40In volja tega, kteri me je poslal, je ta, da ima vsak, kdor vidi sina in veruje va-nj, večno življenje, in jaz ga bom obudil poslednji dan. 41Tedaj so Judje godrnjali nad njim, da je rekel: Jaz sem kruh, kteri je prišel z neba. 42In govorili so: Kaj ni ta sin Jožefov, komur mi očeta in mater poznamo? Kako torej govorí ta: Z neba sem prišel! 43Jezus pa odgovorí in jim reče: Ne godrnjajte med seboj! 44Nikdor ne more priti k meni, če ga oče, kteri me je poslal, ne privleče, in jaz ga bom obudil poslednji dan. 45Pisano je v prerokih: "In vsi bodo učeni od Boga." Kdorkoli je torej slišal od očeta in se je naučil, dohaja k meni; 46Ne da bi bil kdo očeta videl, razen tisti, kteri je od Boga: ta je videl Boga. 47Resnično resnično vam pravim: Kdor veruje v mé, ima večno življenje. 48Jaz sem kruh življenja. 49Očetje vaši so jedli mano v puščavi, in pomrli so. 50Ta je kruh, kteri shaja z neba: da kdor od njega jé, ne umre. 51Jaz sem živi kruh, kteri sem z neba prišel; če kdo jé od tega kruha, živel bo vekomaj. Kruh pa, kterega bom jaz dal, je telo moje, ktero bom jaz dal za življenje sveta. 52Judje so se pa prepirali med seboj, govoreč: Kako nam more ta dati telo jesti? 53Pa jim Jezus reče: Resnično resnično vam pravim: Če ne boste jedli telesa sina človečjega, in pili njegove krví, ne boste imeli življenja v sebi. 54Kdor jé moje telo, in pije mojo kri, ima večno življenje, in jaz ga bom obudil poslednji dan. 55Kajti telo moje je prava jed, in kri moja je prava pijača. 56Kdor jé moje telo, in pije mojo kri, prebiva v meni, in jaz v njem. 57Kakor je mene poslal živi oče, in jaz za voljo očeta živim: tako bo tudi tisti, kteri mene jé, živel, za voljo mene. 58Ta je kruh, kteri je z neba prišel; ne kakor so očetje vaši jedli mano, in so pomrli; kdor ta kruh jé, živel bo vekomaj. 59To je povedal v shajališči, ko je učil v Kapernaumu. 60Veliko torej učencev njegovih, kteri so poslušali, reče: Trda je ta beseda; kdo jo more poslušati? 61Vedoč pa Jezus sam v sebi, da učenci njegovi godrnjajo nad tem, reče jim: To vas pohujšuje? 62Kaj pa, ko boste videli sina človečjega, da gre gor, kjer je poprej bil? 63Duh je to, kar oživlja, telo nič ne pomaga; besede, ktere vam jaz govorim, duh so in življenje so. 64So pa nekteri med vami, kteri ne verujejo. Jezus namreč je od začetka vedel, kteri so, da ne verujejo, in kdo je, kteri ga bo izdal. 65In pravil je: Za to sem vam rekel, da ne more nihče k meni priti, če mu ne bo dano od očeta mojega. 66Posihmal je veliko učencev njegovih zopet odšlo, in nič več niso ž njim hodili. 67Tedaj reče Jezus dvanajsterim: Ali hočete tudi vi oditi? 68Pa mu odgovorí Simon Peter: Gospod, h komu pojdemo? Besede večnega življenja imaš. 69In mi smo verovali, in vémo, da si ti Kristus, sin živega Boga. 70Odgovorí jim Jezus: Ali vas nisem jaz dvanajst izvolil, in eden od vas je hudič? 71Govoril je pa za Juda Simonovega Iškarijana: kajti ta ga je imel izdati, in bil je eden od dvanajsterih.