1 Zakaj se bahaš z vragolijo, oh mogočen človek? Božja dobrota vztraja nenehno. 2Tvoj jezik snuje vragolije; kakor ostra britev, ki dela varljivo. 3Bolj ljubiš zlo kakor dobro; in laž bolj kakor govoriti pravičnost. 4 Ti ljubiš vse požrešne besede, oh ti varljiv jezik. 5Bog te bo prav tako uničil za večno, odvedel te bo stran in izpulil iz tvojega prebivališča in izkoreninil iz dežele živih. 6Tudi pravični bodo videli in se bali ter se mu posmehovali: 7"Glej! To je človek, ki ni storil Boga [za] svojo moč; temveč je zaupal v obilje svojega bogastva in se okrepil v svoji zlobnosti." 8Toda jaz sem podoben zeleni oljki v Božji hiši: v Božje usmiljenje zaupam na veke vekov. 9Hvalil te bom na veke, ker si ti to storil: in čakal bom na tvoje ime; kajti to je dobro pred tvojimi svetimi.