1Besede Pridigarja, Davidovega sina, kralja v Jeruzalemu. 2 "Nečimrnost nečimrnosti," pravi Pridigar, "nečimrnost nečimrnosti; vse je nečimrnost." 3 Kakšen dobiček ima človek od vsega svojega truda, ki se ga loteva pod soncem? 4En rod mineva in drug rod prihaja; toda zemlja ostaja na veke. 5Tudi sonce vzhaja in sonce gre dol in hiti k svojemu kraju, kjer vstaja. 6Veter gre proti jugu in se obrača k severu; nenehno se vrti naokoli in veter se ponovno vrača, glede na svoje kroge. 7 * Vse reke tečejo v morje; vendar morje ni polno; na kraj od koder reke prihajajo, tja se ponovno vrnejo. 8Vse stvari so polne truda; človek tega ne more izreči: oko ni nasičeno z gledanjem, niti uho nasičeno s poslušanjem. 9 Stvar, ki je bila, to je ta, ki bo; in to, kar je storjeno, je to, kar bo storjeno: in pod soncem ni nobene nove stvari. 10Ali je katerakoli stvar, o čemer bi bilo lahko rečeno: "Glej, to je novo? To je bilo že od davnih časov, ki so bili pred nami." 11Ni spominjanja o prejšnjih stvareh; niti ne bo kakršnegakoli spominjanja o stvareh, ki pridejo s tistimi, ki bodo prišle potem. 12Jaz, Pridigar, sem bil kralj nad Izraelom v Jeruzalemu. 13In izročil sem svoje srce, da išče in preiskuje z modrostjo glede vseh stvari, ki so storjene pod nebom: to bolečo muko je Bog izročil človeškim sinovom, da bi bili vežbani s tem. 14Videl sem vsa dela, ki so storjena pod soncem; in glej, vse je nečimrnost in draženje duha. 15 To, kar je skrivljeno, ne more biti zravnano: in to kar je v potrebi, ne more biti prešteto. 16Posvetoval sem se s svojim lastnim srcem, rekoč: "Glej! Prišel sem k velikemu premoženju in prejel sem več modrosti, kakor vsi tisti, ki so bili pred menoj v Jeruzalemu: da, moje srce je imelo sijajno izkušnjo modrosti in spoznanja. 17 In izročil sem svoje srce, da spoznam modrost in da spoznam norost in neumnost: dojel sem, da je tudi to draženje duha. 18Kajti v mnogi modrosti je mnogo žalosti: in kdor povečuje spoznanje, povečuje bridkost.