1Načelniku godbe, psalm Davidov.
2Čuj, o Bog, glas moj, ko premišljujem; strahu sovražnikovega varuj življenje moje.
3Skrivaj me skrivnemu naklepu hudobnih, ropotanju njih, ki delajo krivico:
4Ki brusijo kakor meč jezik svoj, napenjajo kakor pušico svojo bridko besedo.
5S kopjem napadajo poštenjaka iz zakotja; nenadoma ga napadajo s kopjem in se ne bojé.
6Potrjujejo si reč hudobno; o skrivanji zank govoré; pravijo: Kdo bi jih videl?
7Preiskujejo krivice; oslabeli smo po tem, kar so tako zvito preiskali; tako globoko je osrčje moža in srce.
8Ali ko jih bode Bog napadel s kopjem, pušica nagla bodejo njih udarci.
9In storili bodejo, da sè samim jezikom svojim udarijo sebe; razkropljeni se bodejo spustili v beg, kdorkoli jih bode videl.
10Katerikoli pa ljudjé se bojé, oznanjali bodo delo Božje in dejanje njegovo stavili pred óči.
11Veselil se bode pravični v Gospodu, in pribežal k njemu; ponašali se bodo vsi, ki so pravega srca.