1Načelniku godbe, o duši, ki silo trpi od tujcev krdela, odlična pesem Davidova, ko so ga prijeli Filistejci v Gatu.
2Milosten mi bodi, Bog, ker rohneč me preganja človek, ves dan me stiska oblegovatelj.
3Rohné zalezovalci moji vés dan, ker mnogo jih je; z višave naj mi pomagajo borilci.
4Ko se bodem bal, zaupal bodem v tebe.
5V Bogu bodem hvalil besedo njegovo; v Boga bodem zaupal, ne bodem se bal: Kaj naj bi mi storilo meso?
6Ves dan žalijo mojo stvar; zoper mene merijo vse njih misli v hudo.
7Zbirajo, skrivajo se oni; na moj sled prežé, kakor ki iščejo življenje moje.
8Poleg krivičnosti jim stóri, v jezi pahni ljudstva, Bog.
9Ti imaš sešteto tavanje moje; v meh svoj deni vsako solzo mojo, ali bi jih ne imel seštetih?
10Tedaj se povrnejo sovražniki moji nazaj; tisti dan, ko bodem vpil: To vém, da mi bode Bog na strani.
11V Bogu bodem hvalil besedo, v Gospodu hvalil besedo.
12V Boga zaupam, ne bodem se bal; kaj bi mi storil človek?
13Z menoj bodejo, o Bog, obljube tvoje; zahvaljeval se bodem tebi.
14Ker dušo mojo otimaš smrti; ali bi ne rešil nóg mojih padca? da neprestano hodim pred Bogom v tega življenja luči.