1Zakaj hrumé narodi in ljudstva si izmišljajo prazno?
2Zemlje kralji vstajajo in prvaki se posvetujejo skupaj zoper Gospoda in zoper maziljenca njegovega:
3Raztrgajmo njih vezí in sè sebe vrzimo njih debele vrvi!
4Sedeči v nebesih se smeje; zasmehuje jih Gospod.
5Tedaj jih ogovorí v jezi svoji, in v srdu svojem jih prestraši:
6Saj sem jaz pomazilil kralja svojega ter postavil čez Sijon, gôro svetosti svoje.
7Oznanim naj sklep: Gospod mi je rekel: Sin si moj, jaz sem te danes rodil.
8Prosi me, in narode ti dam v posest in kraje zemlje v pravico posesti tvoje.
9Zdrobiš jih s šibo železno; kakor prsteno posodo jih razsuješ.
10Zdaj torej, kralji, poslušajte; poduk sprejmite, o zemlje sodniki!
11V svetem strahu služite Gospodu, in radujte se v trepetu!
12Poljubite Sina, da se ne razsrdi in ne poginete na potu, ako se le kolikaj razvname jeza njegova; blagor vsem, kateri pribegajo do njega.