1Zaupajoč v zavetji Najvišjega, v senci Vsemogočnega neprestano prenočujoč 2Pravim: V Gospodu je pribežališče moje in grad moj; Bog moj je, kateremu zaupam. 3Ker on te bode rešil iz zanke tičarjeve, iz kuge pogubne. 4S perotjo svojo te bode branil, ko bodeš pribežal pod peroti njegove; ščit in bran je zvestoba njegova. 5Ne boj se nočnega strahú, pušice, ki leta podnevi; 6Pogube, ki lazi v temi, ne kuge, ki razsaja o poludné. 7Pade jih na eni strani tvoji tisoč, in desetkrat tisoč na desni tvoji, k tebi ne pride. 8Samo z očmi Svojimi bodeš pogledal in videl bodeš grešnikov povračilo. 9Ko bodeš ti Gospoda, Boga pribežališča mojega, Najvišjega postavil za prebivališče svoje, 10Ne bode priložnosti, da te zadene húdo, in šiba se ne približa tvojemu šatoru. 11Ker angelom svojim bode zapovedal zate, da te hranijo po vseh potih tvojih; 12Držé te z obema rokama, da ne zadeneš z nogo svojo ob kamen. 13Po divjem levu bodeš hodil in po kači, teptal bodeš leva mladiča in zmaja. 14"Ker je proti meni nagnen v ljubezni (pravi Bog), zato ga bodem otél; na višavo ga bodem postavil, ker pozna, ime moje. 15Kakor hitro me zakliče, uslišim ga; na strani mu bodem v stiski; otel ga bodem in počastil. 16Nasitil ga bodem z dolgostjo lét, storil bodem, da uživa blaginjo mojo."