1Načelniku godbe, visoke do srednje, psalm Davidov. 2Slavil bodem, Gospod, iz vsega srca svojega, oznanjal vsa čudovita dela tvoja, 3Veselil se bodem in radoval v tebi, prepeval bodem tvojemu imenu, Najvišji: 4Da sovražniki moji umikajoč se padajo in ginejo pred obličjem tvojim. 5Ker sodil si pravico mojo in pravdo mojo, sedel si na prestolu, o branitelj pravice. 6Pokaral si narode, pogubil krivičnega, ime njih si izbrisal na večne čase. 70 sovražnik, konec je razdevanja na veke, in uničil si mesta njih, njih spomin je poginil. 8A Gospod bode sedel na veke, pripravljajoč na sodbo prestol svoj. 9In sam bode sodil svet pravično, pravde razsojal narodom po vsej pravici. 10In Gospod bode grad na višini siromaku, grad na višini v časih, ko je v stiski. 11Zaupanje torej bodo imeli v té, kateri poznajo ime tvoje, ker ne zapustiš, Gospod, njih, kateri te iščejo. 12Prepevajte Gospoda, ki sedí na Sijonu, oznanjujte ljudstvom dela njegova. 13On, ki maščuje kri v moritvi prelito, spominja se njih, ne zabi vpitja siromakov ubozih. 14Milost mi izkaži, Gospod, ozri se v ponižanje moje od sovražnikov mojih, dvigni me izpred smrtnih vrât: 15Da oznanjam vesoljno slavo tvojo med vrati hčere Sijonske, radujem se v blaginji tvoji. 16Pogreznili so se narodi v jamo, katero so bili napravili; v mrežo, katero zo bili skrili, vjela se je njih noga. 17Pokazal se je Gospod po sodbi, katero je storil; v svojem lastnem delu zapletel se je krivični; vsega pomiselka vredno! 18Nazaj se bodo podili krivični noter do groba; vsi narodi, ki so pozabili Boga. 19Ker siromak naj se ne pozabi nikdar: ubogih upanje ne pogine vekomaj. 20Vstani, Gospod, da se ne ojači človek; sodba pridi nad narode pred obličjem tvojim. 21V strah jih primi, Gospod; siloma naj spoznajo narodi, da so umrjoči.