1Pesem in psalm med sinovi Koretovimi, načelniku godbe, da se poje na piščali, ukovit Emana Ezrajičana. 2O Gospod, Bog blaginje moje, podnevi kličem in ponoči v pričo tebe. 3Pred obličje tvoje pridi molitev moja, nagni uho svoje mojemu vpitju. 4Ker nasitena je z nadlogami duša moja, in življenje moje se bliža grobu. 5Prištevam se njim, ki gredó v grob; podoben sem možu, katerega zapušča krepost. 6Prištevam se mrtvim, odločen; kakor prebodeni ležeči v grobu, katerih se ne spominjaš več, kateri so uničeni s tvojo roko. 7Pokladaš me v grob, izmed vseh najglobočji, v najtamnejših, v krajih globokih. 8Nad menoj leži jeza tvoja, dà, z vsemi valovi svojimi, ki me napadajo, pobijaš me presilno. 9V stran od mene odvračaš znance moje, daješ me njim v najhujšo gnjusobo; tako zajetega, da pobegniti ne morem. 10Oko moje žaluje od bridkosti; kličem te, Gospod, ves dan; k tebi razpenjam roke svoje. 11Bodeš-li mrtvim delal dejanje čudovito? ali bodejo mrtvi vstali, da bi te slavili mogočno? 12Ali bi naj se v grobu oznanjala milost tvoja, zvestoba tvoja v pogubi? 13Ali naj bi se v temini spoznalo čudovito dejanje tvoje, in pravica tvoja v pozabljivosti deželi? 14In vendar jaz vpijem, Gospod, k tebi, in vsako jutro te prehiteva molitev moja. 15Zakaj me zametaš, o Gospod; skrivaš mi obličje svoje? 16Ubožen sem in umrjoč od potresa, strahove tvoje prenašam in sem zbegan, 17Jeze tvoje gredó čez mé, plašenje tvoje me uničuje. 18Obdajajo me kakor vode ves dan; obsezajo me vkup. 19Od mene v stran odvračaš prijatelja in tovariša; znancem svojim sem v tamnem kraji.