1Molitev Davidova: Nagni, Gospod, uho svoje; usliši me, ker siromak sem in ubožen. 2Reši dušo mojo, ker tisti sem, kateremu deliš milost; reši hlapca svojega, ti Bog moj, ko imam zaupanje v tebe. 3Milost mi izkaži, Gospod; ker kličem te ves dan. 4Razveseli dušo svojega hlapca; ker do tebe, Gospod, povzdigujem dušo svojo. 5Ti namreč, Gospod, si dober in prizanašaš, in obilen v milosti vsem, ki te kličejo. 6Čuj molitev mojo, Gospod; in poslušaj prošenj mojih glas. 7O času stiske svoje te kličem, ker uslišuješ me. 8Ni ti enakega med vsemi bogovi, o Gospod; in dél ni tvojim enakih. 9Vsi narodi, katerim jih deliš, prihajajočim, klanjajo se pred teboj, in čast dajó tvojemu imenu. 10Ker velik si in čudovit, ti sam si Bog. 11Uči me, Gospod, pot svoj; hodim naj dalje v resnici tvoji; zberi srce moje, da se boji tvojega imena. 12Slavil te bodem, Gospod Bog moj, iz vsega svojega srca; in čestil bodem imé tvoje vekomaj. 13Ker velika je milost tvoja do mene, in rešil si dušo mojo iz spodnjega groba. 14O Bog, prevzetniki se spenjajo zoper mene, in silovitnikov krdela iščejo življenja mojega, ker te nimajo pred očmi. 15Ti pa, Gospod, Bog mogočni, usmiljen si in milosten; potrpežljiv in obilen v milosti in zvestobi. 16Ozri se v mé, in milost mi stórí; daj moč svojo hlapcu svojemu, in reši dekle svoje sina. 17Stóri znamenje nad menoj v dóbro; da naj vidijo sovražniki moji in se sè sramoto oblijó, ko mi bodeš ti, Gospod, pomagal, in potolažil me.