1Načelniku godbe med sinovi Koretovimi, psalm. 2Blagovoljen si bil, Gospod, deželi svoji; nazaj si bil pripeljal sužnje krdelo Jakobovo. 3Odpustil si bil krivico ljudstvu svojemu, pokril si bil ves njih greh. 4Potolažil si bil ves srd svoj, odvrnil, da ni kipela, jezo svojo. 5Postavi nas v prejšnji stan, o Bog blaginje naše; in potolaži nevoljo svojo proti nam. 6Ali se bodeš večno jezil nad nami? raztezal jezo svoje od roda do roda? 7Ali ne bodeš vrnivši se nazaj nas postavil v življenje, da se ljudstvo tvoje raduje v tebi? 8Pokaži nam, Gospod, milost svojo; in daj nam blaginjo svojo. 9Poslušal bodem, kaj govori, Bog ón mogočni Gospod, ker mir govori proti ljudstvu svojemu, in proti njim, katerim je milosten; ali k nespameti naj se ne povrnejo. 10Res, blizu je njim, ki se njega bojé, blaginja njegova; slava bode prebivala v deželi naši. 11Milost in zvestoba se srečati; pravica in mir se poljubita. 12Zvestoba požene iz zemlje, in pravica pogleda z nebés. 13Tudi Bog bode dal, kar je dobro, da zemlja naša obrodi svoj sad. 14Storil bode, da pojde pravica pred njim, ko postavi noge svoje na pot.