1Načelniku godbe, naslednikov Idutunskih; psalm Asafov. 2Glas moj gre do Boga, ko zavpijem; glas moj do Boga, da nagne uho k meni. 3Ob času stiske svoje iščem Gospoda; roka moja je ponoči polita neprestano, duša moja se brani pripustiti tolažbo. 4Spominjam se Boga, ko trepetam in stokam; premišljam, ko duh moj omaguje presilno. 5Ko mi ne daš zatisniti očî, zbegan sem, tako da povedati ne morem. 6Čase premišljujem starodavne, prejšnjih vekov leta. 7Spominjam se godbe svoje ponočnje; v srci svojem premišljam, in duh moj preiskuje govoreč: 8Ali bi vekomaj zametal Gospod; ali ne bode dalje dobrovoljen? 9Ali bi vekomaj opešala milost njegova; konec bilo govora od roda do roda? 10Ali bi bil pozabil Bog mogočni deliti milost; ali bi zapiral v jezi usmiljenje svoje? 11Slednjič pravim: To me slabi, ko se je izpremenila Najvišjega desnica. 12Spominjal so bodem dejanj Gospodovih; dà, spominjal se bodem od starodavnosti vseh čudežev tvojih. 13In premišljal bodem vsakatero délo tvoje; o dejanjih tvojih bodem pripovedoval: 14O Bog, v svetosti je steza tvoja, kdo je Bog mogočni kakor Bog? 15Ti, o Bog mogočni, čudoviti, pokazal si moč svojo na narodih. 16Rešil si z roko ljudstvo svoje, sinove Jakobove, tudi Jožefa. 17Videle so te vode, Bog, videle so te vode in se tresle, dà, potresla so se brezna. 18Izlili so oblaki vode, glas so zagnali gornji oblaki; priletele so tudi pušice tvoje. 19Bobnel je grom tvoj v tistem krogu, razsvetljali so bliski vesoljni svet; potresla se je zemlja in trepetala. 20Skozi morje pot tvoja, in steza tvoja skozi prostorne vode, kjer sledovi tvoji niso znani, 21Vodil si kakor čedo ljudstvo svoje, po Mojzu in Aronu.