1Psalm Asafov. Dá, dober je Bog Izraelu, čistim v srci. 2Jaz pa, malo da se niso izpotaknile noge moje, skoraj nič, da niso izpodrsnili koraki moji, 3Ko sem zavidal blazne, gledal krivičnih blagostanje, 4Ker ni ga vozla notri do njih smrti, temuč tolsta je njih moč. 5V trudu človeškem niso, in z drugimi ljudmi ne tepó jih nadloge. 6Zatorej jih obdajajo prevzetnosti verige, pokriva jih kakor dika silovitost. 7Svétiti se jim od tolšče obé očesi, kipé misli srčne. 8Kužni so, in hudobno govoré zatiranje, in z višave govoré. 9V nebo dvigajo usta svoja, in jezik njih prehaja zemljo. 10Zatorej se vrača sem ljudstvo njegovo, ko se čaše, vode polne, iztiskajo jim, 11Da pravijo: Kako bi poznal Bog mogočni? ali bi bilo znanje v višavi? 12Glej tiste krivične, kako mirni vekomaj množijo močí. 13Vendar zastonj čistim svoje srce, in v snagi umivam rok svoje; 14Ko me tepe vsak dan, in pokora moja mi je gotova vsako jutro. 15Ako rečem: Pravil bodem to; glej, izdajalec bi bil zarodu tvojih sinov. 16Ako bi mislil spoznati to, težavno se mi je zdelo v mojih očéh; 17Dokler sem stopil v svetišča Boga mogočnega, zagledal njih konec. 18Ali na polzlo jih staviš, mečeš jih dol v podrtije. 19Kako ginejo v zapuščenost, kakor v hipu minejo, konec jih je v grozah. 20Kakor sanje, ko se je zbudil kdo: Bog, ko se zbudiš, zaničuješ njih podobo. 21Ko se razdraži srce moje, in ko sem se v ledvicah svojih samega zbadal, 22Tedaj sem bil brezpameten, ko nisem vedel: kakor živina bil sem pri tebi. 23Zatorej bodem jaz vedno s teboj; prijel si roko desno mojo. 24Sè sovetom svojim me spremljaj, da me potem v slavo sprejmeš. 25Kdo bi mi bil v nebesih razen tebe? in razen tebe se nikogar ne veselim na zemlji. 26Ko peša meso moje in srce moje, skala srca mojega in delež moj je Bog vekomaj. 27Ker glej, kateri so daleč od tebe, ginejo; pokončaš ga, kdor koli se s prešestvovanjem izneveri tebi. 28Meni torej je dobro, da sem blizu Bogu; v Gospoda stavim svoje pribežališče, da oznanjam vsa dela tvoja.