1Za Salomona: Bog, sodbe svoje kralju daj in pravico svojo sinu kraljevemu. 2Sodi naj ljudstvo tvoje pravično, in uboge tvoje po pravici. 3Mir naj ljudstvu gore rodé, in griči zavoljo pravice. 4Rešil bode ljudstva siromake, otél ubogih sinove, a zdrobil zatiralca. 5Čestili te bodejo, dokler bode solnce, in dokler bode trajal mesec do večnega róda. 6Kakor ko pride dež nad travo pokošeno, ko deževje, moča zemlji, 7Bode v cvetu o času njegovem pravični, in mirú obilost, dokler da ne bode meseca. 8In gospodoval bode od morja do morja in od reke do mej zemljé. 9Pred njim se bodo klanjali in čestili ga tujci; in prah bodejo lizali sovražniki njegovi. 10Kralji morski in otočani nosili mu bodejo darí; kralji iz Sabeje in Sabe prinesó mu darilo. 11Dâ, klanjali se bodo vsi kralji; vsi narodi mu bodejo služili. 12Ker rešil bode ljudstvo vpijoče, in ubozega, kateremu ne bode pomočnika. 13Prizanašal bode siromaku in potrebnemu, in duše potrebnih bode rešil. 14Zvijače in silovitosti bode otél njih dušo; tako draga je njih kri v očeh njegovih. 15Torej, dokler bode živel, dajal mu bode zlata Sabejskega, in prosil bode zanj neprestano, ves dan ga blagoslavljal. 16Kjer bode peščica pšenice na zemlji, na vrhu gorâ, majal se bode kakor Libanon sad njegov, in cveli bodejo meščani kakor trava zemeljska. 17Imé njegovo bode vekomaj; dokler bode solnce, poganjalo bode ime njegovo; in blagoslavljajoč se v njem bodo ga blagrovali vsi narodi. 18Slava Gospodu, Bogu, Izraelovemu, kateri sam dela čuda. 19In blagoslovljeno ime slave njegove vekomaj, in slave njegove naj se napolni vsa zemlja; zgôdi se, in zgôdi se! 20Konec je molitev Davidovih, sina Izajevega.