1Načelniku godbe na šestero strun, pesem Davidova. 2Reši me, Bog, ker vode mi prihajajo noter do duše, 3Pogrezam se v blato pregloboko; kjer ni trdnega pod nogo; zahajam v globočine vodâ; in val poplaveč me požira. 4Trudim se vpijoč, suši se grlo moje; oči moje pešajo, ko upam v svojega Boga. 5Več jih je ko glave moje lâs, ki me sovražijo po krivem; mogočneji so, ki me hočejo ubiti, ki so mi sovražniki po krivici; tedaj me silijo vrniti, česar nisem vzel. 6O Bog, ti poznaš nespamet mojo, in krivice moje niso ti skrite. 7Ne bodi jih mene sram, kateri čakajo tebe; Gospod, Bog vojnih krdél, rudečica naj ne oblije zaradi mene njih, ki iščejo tebe, Bog Izraelov. 8Ker zavoljo tebe prenašam zasmehovanje; sramota pokriva obličje moje. 9Tujec sem postal bratom svojim, in neznan matere moje sinovom. 10Ker gorečnost za hišo tvojo me razjéda, in zasmehovanje njih, ki tebe zasmehujejo, mene zadeva. 11Ko jokajoč pokorim s postom dušo svojo, tedaj se mi to šteje za najhujšo sramoto. 12Ko se oblačim v raševino, tedaj sem jim v pregovor. 13O meni govoričijo vkup sedeči pri vratih, in pesmi pojó, ko pijejo opojno pijačo. 14O meni torej je prošnja moja tá do tebe, Gospod: čas je milosti, Bog, po obilnosti milosti svoje usliši me, po blagi zvestobi svoji. 15Potegni me iz blata, in naj se ne pogreznem; otet naj bodem sovražnikov svojih, in iz globočin vodâ. 16Valovje vodâ naj me poplaveč ne odnese, in globočina naj me ne pogoltne, in jama naj ne zapre ust svojih nad mano. 17Usliši me, Gospod, ker dobra je milost tvoja; po obilosti usmiljenja svojega ozri se v mé. 18In ne skrivaj obličja svojega svojemu hlapcu; ker v stiski sem, hiti, usliši me! 19Približaj se duši moji, ótmi jo; zavoljo sovražnikov mojih réši me. 20Ti poznaš zasramovanje moje in mojo sramoto ter nečast mojo; pred teboj so vsi sovražniki moji. 21Zasramovanje tare srce moje, tako da sem bolan; in ko ga čakam, da bi me miloval, nikogar ni; ali tolažiteljev, vendar ne najdem jih. 22Dà, za živež mi dajó želča, in v žeji moji dajó mi piti octa. 23Njih miza bodi pred njimi za zanko, in za povračila, za zadrgo. 24Otemné naj njih oči, da ne vidijo; in daj, da ledja njih omahujejo neprestano. 25Razlij na nje jezo svojo, in srd tvoj naj jih dohiti. 26Pusti naj bodejo njih gradovi, v šatorih njih ne bodi prebivalca. 27Ker preganjajo njega, kateregi si tí udaril, in po bolečini prebodencev tvojih spletajo pripovedke. 28Pridevaj kazen kazni njih krivici, in naj ne pridejo v pravico tvojo. 29Izbrišejo naj se iz življenja knjige, in s pravičnimi naj se ne zapisujejo. 30Jaz pa ubožen in trpeč, blaginja tvoja, Bog, postavila me bode na višavo. 31Hvalil bodem ime Božje s pesmijo, in poveličeval ga bodem sè zahvaljevanjem, 32Kar se bode bolje zdelo Gospodu, ko vol, junec rogat z razklanimi parklji. 33Ko bodejo to videli krotki, veselili se bodo; in oživelo bode srce vaše, ki iščete Boga. 34Ker Gospod se ozira na potrebne, in jetnikov svojih ne zameta. 35Hvalila ga bodo nebesa in zemlja, morja in karkoli lazi po njih. 36Ker Bog otima Sijon in zida z nova mesta Judovska, da stanujejo tam, in podedujejo ono deželo. 37Nasledniki, pravim, hlapcev njegovih naj jo posedajo, in ljubitelji imena njegovega naj prebivajo v njej,