1Načelniku godbe, psalm Davidov. 2Čuj, o Bog, glas moj, ko premišljujem; strahu sovražnikovega varuj življenje moje. 3Skrivaj me skrivnemu naklepu hudobnih, ropotanju njih, ki delajo krivico: 4Ki brusijo kakor meč jezik svoj, napenjajo kakor pušico svojo bridko besedo. 5S kopjem napadajo poštenjaka iz zakotja; nenadoma ga napadajo s kopjem in se ne bojé. 6Potrjujejo si reč hudobno; o skrivanji zank govoré; pravijo: Kdo bi jih videl? 7Preiskujejo krivice; oslabeli smo po tem, kar so tako zvito preiskali; tako globoko je osrčje moža in srce. 8Ali ko jih bode Bog napadel s kopjem, pušica nagla bodejo njih udarci. 9In storili bodejo, da sè samim jezikom svojim udarijo sebe; razkropljeni se bodejo spustili v beg, kdorkoli jih bode videl. 10Katerikoli pa ljudjé se bojé, oznanjali bodo delo Božje in dejanje njegovo stavili pred óči. 11Veselil se bode pravični v Gospodu, in pribežal k njemu; ponašali se bodo vsi, ki so pravega srca.