1Načelniku godbe: "Ne pogubi"; Davidova pesem odlična; ko je bil poslal Savel može, ki so ogledavali hišo njegovo, da bi ga umorili. 2Reši me sovražnikov mojih, moj Bog; nad nje, ki se spenjajo v méne, povzdigni me. 3Reši me njih, ki delajo krivico, in ljudî krvoločnih otmi me. 4Ker, glej, življenje moje zalezujejo, shajajo se zoper mene krepki, brez hudobije moje, brez greha mojega, Gospod! 5Brez krivice moje se zbirajo in pripravljajo: vstani meni naproti in ozri se. 6Ti torej, Gospod, Bog vojnih krdél, Bog Izraelov, zbúdi se, obiskat vse one narode: ne bodi milosten nikomur, ki dela krivico, nezvesto. 7Povračajo se zvečer; bevkajo kakor pes, in obdajajo mesto. 8Glej, bljujejo z usti svojimi, z mečem na ustnah svojih; ker kdo sliši? pravijo. 9Ti pa, Gospod, bodeš se jim smijal, zasmehoval bodeš vse tiste narode. 10Ko ima on moč, gledal bodem v té, ker Bog je moj grad. 11Bog milosti moje bode me prestregel; Bog storí, da bodem gledal sovražnike svoje. 12Ne pobij jih, da ne pozabijo rojaki moji; izženi jih s krepostjo svojo, in pahni jih dol, ščit naš, Gospod! 13Greh njih ust je njih ustnic beseda; ko bodejo vjeti v napuhu svojem, tedaj naj oznanjajo od prekletstva, tedaj od slabosti. 14Pokončaj v srdu, pokončaj, da jih ne bode več; vedó naj, da Bog gospoduje v Jakobu do mej zemlje. 15Ko se povračajo zvečer, bevkajo naj kakor pes, in obdajajo mesto. 16Sami se naj gonijo, da bi jedli; ko ne bodejo nasíteni, tedaj primorani naj bodejo prenočevati. 17Jaz pa bodem prepeval moč tvojo, in pel bodem do vsakega jutra milost tvojo, da si ti mi bil grad moj in pribežališče, ko sem bil v stiski. 18O moč moja, tebi bodem prepeval, da je Bog grad moj, Bog milosti moje.