1Načelniku godbe, psalm Davidov, 2Ko je prišel k njemu Natan prerok, potem ko se je bil sešèl z Betsebo. 3Milosten mi bodi, o Bog, po dobroti svoji; po obilosti svojega usmiljenja izbriši pregrehe moje. 4Dobro me operi krivice moje, in greha mojega očisti me. 5Ker pregrehe svoje jaz spoznavam, in greh moj biva mi vedno pred očmi. 6Tebi, tebi samemu sem grešil, in storil kar se zlo vidi v tvojih očeh; da se opravičiš v govorih svojih; čist si, kader ti sodiš. 7Glej, v krivici sem storjen in v grehu me je spočela mati moja. 8Glej, resnice se raduješ v osrčji; in skrivaj si mi razodél modrost svojo. 9Očisti me z isopom, da bodem čist; operi me, da bodem bel nad sneg. 10Stóri, da čujem veselje in radost, radujejo se kosti, katere si potrl. 11Skrij srdito obličje svoje grehom mojim, in vse krivice moje izbriši. 12Srce mi čisto ustvari, Bog, in duh krepak ponovi v meni. 13Ne zavrzi me izpred svojega obličja; in svojega svetega duha ne jemlji od mene nazaj. 14Daj mi nazaj veselje blaginje svoje; in z duhom blagodušnosti podpiraj me. 15Učil bodem krivičnike pota tvoja, da se grešniki povrnejo k tebi. 16Reši me krvi, o Bog, Bog blaginje moje; jezik moj naj poje pravico tvojo. 17Gospod, odpri moje ustne, in usta moja bodejo oznanjala hvalo tvojo. 18Ker ne veseliš se daritve; nočeš, da dajem žgalni dar. 19Daritve Božje so duh potrt; srca potrtega in pobitega, o Bog, ne zametaš. 20Oblagodari po dobri volji Sijon; sezidaj zidovje Jeruzalemsko. 21Tedaj se bodeš veselil daritev pravice, žgalnih in celih daritev; tedaj bodo pobožni pokladali junce na tvoj oltar.