1Psalm Asafu; Bog mogočni, Bog Gospod govori in kliče zemljo od vzhoda solnčnega do zahoda. 2Sè Sijona, najvišje lepote, proseva Bog. 3(Pridi, naš Bog, in ne delaj se gluhega); ogenj razsaja pred njim, in silno viharno je okrog njega. 4Nebesa kliče od zgoraj, in zemljo, da sodi ljudstvo svoje: 5Zberite mi jih, katerim sem delil milost, kateri so storili zavezo z menoj po daritvi. 6Ko so nebesa oznanjala pravico njegovo, da je Bog sodnik, 7Čuj, ljudstvo moje, in govoril bodem, Izrael, in na pričo te klical; Bog, Bog naj bodem tvoj. 8Ne zavoljo daritev tvojih te bodem svaril, da naj bodejo žgalne daritve tvoje vedno pred menoj. 9Ne sprejmem iz hiše tvoje junca, kozličev iz tvojih ograj. 10Ker moja je vsaka gozdna zver, živali v gorah tisoč, 11Vse tiče gorske poznam, in živali poljske so v moji oblasti. 12Ko bi bil gladen, ne rekel bi tebi; ker moja je zemlja vesoljna in njena obilost. 13Ali živim o mesu krepkih juncev, ali pijem kozlov kri? 14Hvalo daruj Bogu, in najvišjemu opravljaj obljube svoje. 15In kliči me o času stiske; rešil te bodem, da me čestiš. 16Krivičnemu pa pravi Bog: Kaj da naštevaš zapovedi moje in jemlješ zavezo mojo v svoja usta? 17Ker ti sovražiš poštenje, in besede moje si vrgel zá se. 18Kakor hitro vidiš tatú, sprijazniš se z njim; in s prešestniki je delež tvoj. 19Usta svoja rabiš za húdo, in z jezikom svojim spletaš zvijačo. 20Sedé obrekuješ svojega brata, sina matere svoje sramotiš. 21Ko si to počel, delal sem se gluhega; zato meniš, da sem prav tebi podoben: svarim te in govorim ti v óči. 22Pázite vendar na to vi, ki zábite Boga, da ne zgrabim in ga ne bode, da bi rešil. 23Kdor daruje hvalo, česti me, in kdor uravnava pot, storil bodem, da uživa blaginjo Božjo. 24