1Načelniku godbe med nasledniki Koretovimi, psalm. 2Čujte to, vsa ljudstva, poslušajte, vsi sveta prebivalci: 3Nizki in visoki; bogatin in siromak enako. 4Usta moja bodejo govorila razno modrost, in srca mojega premišljevanje mnogotero razumnost. 5Uho svoje nagnem k priliki, na strunah bodem razodeval uganko svojo. 6Kaj bi se bal o hudem času, da me ne obdá sledóv mojih krivica, 7Njih, ki zaupajo v mogočnost svojo, in se ponašajo v obilosti svojega bogastva? 8Brata nikakor ne more odkupiti nihče, ne dati Bogu odkupnine njegove. 9(Drag namreč je njih življenja odkup, dà, ni ga vekomaj!) 10Da bi živel še večno, ne izkusil trohnobe. 11Vidi namreč, da mrjó modri, enako pogine nespametni in neumni, in drugim pušča bogastvo svoje. 12Menili so, da se hiše njih stavijo za veke, prebivališča njih za vse rodove, ko so jih imenovali po svojih imenih po deželah. 13In vendar človek v časti ne bode ostal; podoben postane živalim, ki poginejo. 14Ta je njih pot, njih upanje; in nasledniki njih odobravajo njih usta. 15Kakor živino pasla jih bode smrt razpostavljene v grobu, dokler jim gospodujejo pravični tisto jutro, in obliko njih pokonča pekel, iz prebivališča njegovega. 16Ali Bog bode rešil dušo mojo groba, ko me bode sprejel mogočno. 17Ne bój se, ko kdo bogat postane, ko se pomnoži domača slava njegova; 18Ker v smrti ne vzame nič tega sè seboj; za njim ne pojde slava njegova. 19Ko bode blagoslavljal dušo svojo v življenji svojem, in te bodejo slavili, ker si privoščiš: 20Da pride noter do dobe očetov svojih, vekomaj vendar ne bodejo uživali luči. 21Človek, ki je v čisli a ni razumen, podoben je živini, katera pogine.