1Načelniku godbe Jedutunov, psalm Davidov. 2Rekel sem: Pazil bodem na pota svoja, da ne grešim z jezikom svojim; uzdo bodem imel okrog svojih ust, dokler bode krivični pred menoj. 3Umolknil sem bil molčeč, tih sem bil tudi dobremu; ali hujšala se je bolečina moja. 4Ko pa se je vnemalo srce moje v meni, ko je v premišljevanji mojem užigal se ogenj, govoril sem z jezikom svojim: 5Daj, da zvem, Gospod, konec svoj, kaj je mera mojih dní, zvem, kako sem trpežen. 6Glej, po dlan dolge si naredil dnî moje, in čas moj je kakor nič pred teboj, zares, prava ničevost je vsak človek, še tako trden. 7Zarés, kakor senca mine človek, zares, zastonj tako ropotajo; zbira vsak, a ne vé, kdo bode to prejel. 8A kaj še čakam, Gospod? up moj je v tebi. 9Vseh pregreh mojih reši me, nespametnim na sramoto ne izpostavi me. 10Umolknem, ne zinem, ker ti si storil. 11Odvrni od mene udarec svoj, od udarca roke tvoje jaz omahujem. 12Ako bi s kaznimi po krivičnosti pokoril vsakega, uničil bi kakor mola, kar je vrednega v njem: zares, ničevost je vsak človek. 13Čuj molitev mojo, Gospod, in vpitje moje; uho nagni solzam mojim, ne delaj se gluhega; ker tujec sem pred teboj, naselnik kakor vsi očetje moji. 14Odstopi od mene, da se okrepčam: ko še ne odhajam, da me ne bode več.