1Psalm Davidov za spomin. 2Gospod, v srdu svojem ne dólži me, in v togoti svoji ne pokôri me. 3Ker pušice tvoje so zasajene v mé, in nadme si spustil roko svojo. 4Nič celega ni na mesu mojem zavoljo srdú tvojega; mirú ni v mojih kostéh zavoljo greha mojega. 5Ker krivice moje presezajo glavo mojo, kakor težko breme; pretežke so, da bi jih prenašati mogel. 6Segnjile so in usmradile se bule moje, zavoljo nespameti moje. 7Mučim se, krivim se presilno, ves dan pohajam v črni obleki. 8Ker drob moj je poln prisada, tako da ni nič celega na mesu mojem. 9Oslabljen sem in potrt presilno; tulim od stokanja svojega srca. 10Gospod, pred teboj je vse hrepenenje moje; in zdihovanje ni ti skrito. 11Srce moje utriplje, zapušča me moja krepost, in luč mojih očî, tudi one niso v moji oblasti. 12Prijátelji moji in bližnji moji stojé nadlogi moji nasproti, in sorodniki moji stojé od daleč. 13Stavijo pa zanke, kateri iščejo duše moje: in kateri iščejo hudega meni, govoré nadloge in izmišljajo ves dan zvijače. 14Jaz pa jih ne slišim kakor gluh, in kakor nem ne odprem svojih ust. 15Ampak sem kakor ón, ki ne sliši, in kateremu ní dokazov v ustih. 16Ker tebe čakam, Gospod; da me ti uslišiš, Gospod, Bog moj. 17Ker pravim: Naj se ne radujejo nad menoj; ko omahuje noga moja, naj se ne povzdigujejo proti meni, 18Ako bodem jaz za omahnenje pripravljen, in bolečina moja bode vedno pred mano. 19Ker krivico svojo oznanjam, skrbi me moj greh. 20Neprijatelji pa moji krepčajo se živi, in množijo se, kateri me sovražijo iz krivih vzrokov. 21In vračajoč hudo za dobro nasprotujejo mi, zato ker hodim za dobrim. 22Ne zapústi me, Gospod, Bog moj; ne bivaj daleč od mene. 23Hiti na pomoč mojo, Gospod, blaginja moja!