1Načelniku godbe; pesem hlapca Gospodovega, Davida. 2Beseda pregrehe krivičnega je v srca mojega globočini: Pred očmi njegovimi ni strahu Božjega. 3Slepí se v svojih očéh, ko doseže krivico svojo, katero naj bi sovražil. 4Besede ust njegovih so prazne in zvijačne; rabiti jenja razum, da bi delal dobro. 5Ničemurnost misli v postelji svoji, stopa na pot, ki ni dobra: hudega ne zameta. 6Gospod, v nebesih je milost tvoja, zvestoba tvoja noter do gornjih oblakov. 7Pravica tvoja kakor največje gore, sodbe tvoje valovi veliki; ljudî in živali ohranjaš, Gospod. 8Kako dražestna je milost tvoja, Bog, ko sinovi človeški pribegajo v senco peróti tvojih. 9Preobilno se napolnjujejo z obilostjo hiše tvoje, in iz potoka svojih slasti jih napajaš. 10Ker pri tebi je življenja vir, v svetlobi tvoji uživamo svetlobo. 11Pomóli milost svojo njim, ki te spoznavajo, in pravico svojo pravičnim v srci. 12Ne zadeni me prevzetnega noga, in roka krivičnih naj me ne zapelje, da zaidem. 13Ko padejo hudodelniki, zaženó se tako, da ne morejo vstati.