1Načelniku godbe; pesem hlapca Gospodovega, Davida.
2Beseda pregrehe krivičnega je v srca mojega globočini: Pred očmi njegovimi ni strahu Božjega.
3Slepí se v svojih očéh, ko doseže krivico svojo, katero naj bi sovražil.
4Besede ust njegovih so prazne in zvijačne; rabiti jenja razum, da bi delal dobro.
5Ničemurnost misli v postelji svoji, stopa na pot, ki ni dobra: hudega ne zameta.
6Gospod, v nebesih je milost tvoja, zvestoba tvoja noter do gornjih oblakov.
7Pravica tvoja kakor največje gore, sodbe tvoje valovi veliki; ljudî in živali ohranjaš, Gospod.
8Kako dražestna je milost tvoja, Bog, ko sinovi človeški pribegajo v senco peróti tvojih.
9Preobilno se napolnjujejo z obilostjo hiše tvoje, in iz potoka svojih slasti jih napajaš.
10Ker pri tebi je življenja vir, v svetlobi tvoji uživamo svetlobo.
11Pomóli milost svojo njim, ki te spoznavajo, in pravico svojo pravičnim v srci.
12Ne zadeni me prevzetnega noga, in roka krivičnih naj me ne zapelje, da zaidem.
13Ko padejo hudodelniki, zaženó se tako, da ne morejo vstati.