1Pesem Davidova. Bojuj se, Gospod, zoper njé, ki se bojujejo z menoj; napadi jih, ki napadajo mene. 2Zgrabi ščit veliki ali mali, in vstani v mojo pomoč: 3In potegni sulico, in prestrezi njé, ki me preganjajo: reci duši moji: Blaginja sem tvoja. 4Osramoté se naj in z rudečico oblijó, kateri iščejo duše moje: nazaj naj se zapodé in zarudé, kateri mi nameravajo hudo. 5Bodejo naj kakor pleve pred vetrom, ko ga zažene angelj Gospodov. 6Temna bodi njih pot in prepolzka, in angelj Gospodov naj jih preganja. 7Ker po krivem mi skrivajo v jami mrežo svojo, po krivem kopljejo jamo duši moji. 8Pride naj mu, da ne bode vedel, poguba, da ga vjame mreža njegova, katero skriva: v pogubo naj pade vanjo. 9Tako naj se duša moja raduje v Gospodu, veseli se naj v blaginji njegovi. 10Vse kosti moje naj govoré: Gospod, kdo je tebi enak? Siromaka otimaš iz rok močnejega od njega; siromaka, pravim, in ubožca iz rok njega, ki ga pleni? 11Priče vstajajo krivične; česar si nisem v svesti, terjajo od mene. 12Hudo mi vračajo za dobro, zapuščenost duši moji. 13In vendar sem jaz, ko so bili bolni, v raševini za obleko, s postom pokoril dušo svojo, in molitev moja se je vračala v nedrije moje. 14Kakor k bližnjemu, kakor k bratu sem hodéval neprestano, kakor žalujoč po materi hodil sem sključen v črni obleki. 15Ko pa pešam, zbirajo se in se radujejo; zbirajo se pri meni in se plazijo, da ne čutim; parajo obleko, in ne molčé: 16Med igralci šaljivci šegavi; sè svojimi zobmí režé proti meni. 17Gospod, doklej bodeš gledal? Reši dušo mojo njih pogube, mladih levov edino mojo. 18Slavil te bodem v velikem zboru, med ljudstvom obilim bodem te hvalil. 19Naj se ne radujejo nad menoj, kateri so mi neprijatelji iz krivih vzrokov; kateri me sovražijo po krivem, naj ne mežikajo z očesom. 20Mirú namreč ne govoré, temuč zoper pokojne v deželi izmišljajo najhujše zvijače. 21In proti meni režé, govoreč: Prav, prav, oko naše vidi! 22Vidiš, Gospod, ne mólči; Gospod, ne bivaj daleč od mene. 23Zbúdi se in vstani na sodbo mojo; Bog moj in Gospod moj, na pravdo mojo. 24Sodi me po pravici svoji, Gospod Bog moj, in naj ne radujejo se nad mano. 25Naj ne govoré v srci svojem: Prav, duša naša; ne govoré naj: Pogoltnili smo ga. 26Osramoté se naj in zarudé vkup, ker se veselé nesreče moje; sè sramoto naj se ogrnejo in nečastjo, kateri se povzdigujejo proti meni. 27Prepevali bodejo in se radovali, kateri se veselé pravice moje, in govorili bodejo vedno: Poveličan Gospod, ki se veseli mirú svojega hlapca. 28In jezik moj bode oznanjal pravičnost tvojo, ves dan hvalo tvojo.