1Pesem Davidova, ko je bil izpremenil lice svoje pred Abimelekom, in je bil odšel, ker ga je on podil. 2Blagoslavljal bodem Gospoda vsak čas; vedno bode hvala njegova v ustih mojih. 3V Gospodu se bode ponašala duša moja; čuli bodejo krotki ter se veselili; 4Poveličujte Gospoda z menoj, in vkup povišujmo ime njegovo. 5Iskal sem Gospoda in uslišal me je, in iz vseh strahov mojih me je rešil. 6Kateri gledajo vanj in pritekajo, obličja njih naj se ne osramoté, govoré naj: 7Ta ubogi je klical, in Gospod je uslišal; in rešil ga je iz vseh stisek njegovih. 8Šatorišče stavijo angeli Gospodovi okrog njih, kateri se ga bojé, in otme jih. 9Pokusite in vidite, da je dober Gospod; blagor možu, kateri pribega k njemu. 10Bojte se Gospoda, svetniki njegovi, ker stradanja ni njim, ki se ga bojé. 11Mladi levi beračijo in stradajo; kateri pa iščejo Gospoda, ne pogrešajo nobenega blaga. 12Dejte, sinovi, poslušajte me: strah Gospodov vas bodem učil. 13Kdo je ón mož, kateri se veseli življenja, ljubi dní, rad uživa dobro? 14Varuj jezik svoj hudega, in ustne tvoje naj ne govoré zvijače. 15Umikaj se hudemu in delaj dobro; išči mirú in hodi za njim. 16Oči Gospodove pazijo na pravične, in ušesa njegova na njih vpitje. 17Srdito pa je njim, ki delajo hudo, obličje Gospodovo, da iztrebi sè zemlje njihov spomin. 18Ko kličejo, sliši jih Gospod, in jih iz vseh njih stisek otima. 19Blizu je Gospod pobitim v srci; in potrte v duhu rešuje. 20Mnoge so pravičnega nadloge, ali iz njih vseh ga reši Gospod: 21Vse kosti njegovo ohrani, ena izmed njih se ne zlomi. 22Krivične pa zadeva sè smrtjo nadloga, in kateri sovražijo pravičnega, pogubé se. 23Gospod otima dušo hlapcev svojih, in ne pogubi se nobeden, ki pribega k njemu.