1Načelniku godbe o prvi zarji; psalm Davidov. 2Bog moj mogočni, Bog moj mogočni, zakaj si me zapustil? daleč od blaginje moje, od stoka mojega besed? 3Bog moj, zakaj me ne uslišiš, ko te kličem podnevi? in ponoči ni mi pokoja. 4Saj si vendar svet, stanoviten, popolna hvala Izraelova. 5Tebi so zaupali očetje naši; zaupali so, in osvobodil si jih. 6K tebi so vpili, in oteti so bili, v té so zaupali in ni jih bilo sram. 7Jaz pa sem črv, in ne mož; sramota ljudém in zaničevanje ljudstvu. 8Vsi, ki me vidijo, namrdavajo se mi; režé se, glavó majó: 9H Gospodu pribega, reši ga naj; otmè ga naj, ker ima veselje nad njim. 10Saj ti si, ki si me potegnil iz materinega telesa, storil si, da sem brez skrbi živel na prsih matere svoje. 11K tebi sem bil zagnan od rojstva, od telesa matere moje bodi Bog moj mogočni. 12Ne bivaj daleč od mene, ko je blizu stiska, ko ni pomočnika. 13Obdajajo me junci mnogi, krepki junci Bazanski obsipljejo me. 14Žrelo svoje odpirajo zoper mene, kakor lev zgrabljiv in rujoveč. 15Kakor voda se razlivam, in vse kosti moje se razklepajo; srce moje je podobno vosku, taja se v osrčji mojem. 16Moja moč je suha kakor čepinja, in jezik moj se prijemlje neba mojega, in devaš me v smrtni prah. 17Ker obdali so me psi; hudobnikov krdela so me obsula; prebodli so moje roke in noge moje. 18Seštel bi lahko vse svoje kosti; oni gledajo, ozirajo se v mé. 19Oblačila moja delé med seboj, in za suknjo mojo mečejo kocko. 20Ti torej, Gospod, ne bivaj daleč, krepost moja, hiti na pomoč mojo. 21Otmi meča dušo mojo, psa edino mojo. 22Reši me žrela levovega, in rogov samorogov, uslišavši me. 23Ime tvoje bodem oznanjal bratom svojim; sredi zbora bodem te hvalil: 24Vi, ki se bojite Gospoda, hvalite ga; vse seme Jakobovo hvali ga; in boj se ga vse seme Izraelovo. 25Ker ne zameta in ne zaničuje siromaštva siromakovega, in pred njim ne skriva obličja svojega; temuč ko vpije do njega, usliši ga. 26O dobrotah tvojih bode hvala moja v zboru velikem; obljube svoje bodem opravljal v pričo njih, ki se ga bojé. 27Jedli bodejo krotki in nasitili se; hvalili bodejo Gospoda, kateri ga iščejo; srce vaše bode živelo vekomaj. 28Spomnijo se in povrnejo se h Gospodu vse meje zemlje, in priklonijo se pred teboj vse družine narodov. 29Ker Gospodovo je kraljestvo samo, in gospostvo ima nad narodi. 30Jedli bodo in priklanjali se vsi zemlje bogatini; pred njim bodejo padali, katerikoli pojdejo dol v prah; kateri ni ohranil duše svoje v življenji. 31Teh seme bode ga čestilo, prištevalo se bode Gospodu vsak čas. 32Prihajali bodo in oznanjali pravico njegovo ljudstvu, ki se rodi, da je pravičen.