1Zakaj hrumé narodi in ljudstva si izmišljajo prazno? 2Zemlje kralji vstajajo in prvaki se posvetujejo skupaj zoper Gospoda in zoper maziljenca njegovega: 3Raztrgajmo njih vezí in sè sebe vrzimo njih debele vrvi! 4Sedeči v nebesih se smeje; zasmehuje jih Gospod. 5Tedaj jih ogovorí v jezi svoji, in v srdu svojem jih prestraši: 6Saj sem jaz pomazilil kralja svojega ter postavil čez Sijon, gôro svetosti svoje. 7Oznanim naj sklep: Gospod mi je rekel: Sin si moj, jaz sem te danes rodil. 8Prosi me, in narode ti dam v posest in kraje zemlje v pravico posesti tvoje. 9Zdrobiš jih s šibo železno; kakor prsteno posodo jih razsuješ. 10Zdaj torej, kralji, poslušajte; poduk sprejmite, o zemlje sodniki! 11V svetem strahu služite Gospodu, in radujte se v trepetu! 12Poljubite Sina, da se ne razsrdi in ne poginete na potu, ako se le kolikaj razvname jeza njegova; blagor vsem, kateri pribegajo do njega.