1Načelniku godbe, psalm Davidov. 2Nebesa oznanjajo slavo Boga mogočnega; in delo rok njegovih kaže njih razsežje. 3Dan dnevu bruha govorico, in noč noči kaže znanje. 4Govorice nimajo, ne besed; in brez njih umé se njih glas. 5Po vsej zemlji gre njih oznanilo, do kraja vesoljnega sveta šle so njih govorice; odkar je solncu šator postavil na njih. 6Ker ono je kakor ženin, ki gre iz stanice svoje; raduje se kakor korenjak, ko se pripravlja na tek. 7Od kraja nebá je vzhod njegov; in ték njegov do njihovih krajev; in nič ni, kar bi bilo skrito njegovemu žaru. 8Nauk Gospodov je pošten, oživljajoč dušo; pričanje Gospodovo resnično, modrost daje nevednemu. 9Zapovedi Gospodove so pravične, srce razveseljujejo; postava Gospodova čista, razsvetljuje oči. 10Sveti strah Gospodov je čist, vekomaj ostane; sodbe Gospodove zgolj resnica, pravične so vse: 11Zaželene, bolj ko zlato, in to kakor zlato prečisto, premnogo, in slajše ko med, in to ko čisti med. 12Tedaj je bil služabnik tvoj opominjan po njih; njih poslušati je velik dobiček. 13(Zmote, kdo bi jih razumel?) Mene odveži skrivnih. 14Potem iz trdovratnosti potegni služabnika svojega, da ne gospoduje v meni; tedaj bodem pošten in čist velike pregrehe. 15Po volji naj bodejo ust mojih besede, in srca mojega premišljevanje pred teboj; Gospod skala moja in rešitelj moj!