1Molitev Davidova: Čuj, Gospod, pravico, poslušaj vpitje moje; uho nagni molitvi moji brez ustnic zvijačnih. 2Od obličja tvojega izidi pravica moja; oči tvoje naj gledajo, kar je pravično. 3Ko bodeš preiskal srce moje, obiskal ponoči, preskušal me, ne najdeš; kar mislim, ne prestopi mojih ust. 4Pri delih človeških, po besedi ustnic tvojih opazujem steze silovitega. 5Ohrani korake moje na stezah svojih, da ne zaidejo moje noge. 6Jaz te kličem, ker me slišiš, Bog mogočni; nagni k meni uho svoje, poslušaj govor moj. 7Odloči milosti svoje, o ti, ki otimaš preganjalcev pribegajoče na desnico tvojo. 8Hrani me kakor zenico v očesu; sè senco peroti svojih skrivaj me: 9Zaradi krivičnih, ki me napadajo, sovražnikov mojih glavnih, ki me obdajajo. 10Mast svojo masté, z usti svojimi govoré prevzetno: 11Hojo našo zdaj obdajajo nam; oči svoje obračajo vpirajoč v tla. 12Podoba je vsakega kakor leva želečega zgrabiti, in kakor mladega leva čepečega v zakotji. 13Vstani, Gospod, prehítí obličje njegovo; trešči ga, izpuli dušo mojo z mečem svojim krivičnemu. 14Ljudém izpuli v roko svojo, Gospod, ljudém od svetá, katerih delež je v tem življenji, katerim trebuh polniš sè skrivnim zakladom svojim; sitijo se sinovi in preobilost svojo zapuščajo otrokom svojim. 15Jaz bodem v pravičnosti videl obličje tvoje, sitil se bodem, ko se zbudim, s podobo tvojo.