1Načelniku godbe; Davidova. Nespametni govori v srci svojem: Ni ga Boga: pohujšujejo, ostudna dela doprinašajo, ni ga, da bi delal dobro. 2Gospod gleda z nebes na sinove človeške, da bi videl, je li kateri, ki bi bil razumen, ki bi iskal Boga. 3Vsak je odstopil, izpridili so se vsi vkup; ni ga, da bi delal dobro, enega samega ne. 4Ali si niso v svesti vsi, kateri delajo krivico, ker žró ljudstvo moje kruh jedóč, ne kličejo Gospoda? 5Tu se preplašijo od groze, ker Bog je na strani pravičnemu rodu. 6Naklep siromaka ubozega bodete osramotili, seveda! ker Gospod je zavetje njegovo. 7Kdo naj dá rešenje sè Sijona Izraelu? Ko bode nazaj peljal iz sužnjosti ljudstva svojega krdelo, radoval se bode Jakob, veselil se Izrael.