1Načelniku godbe: psalm Davidov. Gospod, preiskuješ me in spoznavaš. 2Ti poznavaš sedenje moje in vstajanje moje; misel mojo umeš od daleč. 3Hojo mojo in ležo mojo obsezaš, in znana so ti vsa pota moja. 4Ko ni še govor na jeziku mojem, glej, Gospod, poznaš ga vsega. 5Zadaj in spredaj me obdajaš, in name pokladaš roko svojo. 6Prečudovita je vednost tvoja, da bi te varal; visoka je, ne morem je preseči. 7Kam naj grem pred duhom tvojim, ali kam naj bežim pred tvojim obličjem? 8Ko bi stopil na nebesa, tam si; ali bi ležišče izbral v grobu, glej tu si. 9Ko bi si vzel zarije peroti, da bi prebival na pokrajini morja, 10Tudi tja bi me spremljala tvoja roka, in zgrabila bi me desnica tvoja. 11Ko bi pa rekel: Temé me bodo vsaj pokrile kakor z mrakom; vendar noč je svetloba okolo mene. 12Tudi temé ne morejo tako omračiti, da bi ti ne videl skozi; ampak noč razsvetljuje kakor dan, tako so temé kakor luč. 13Ti namreč imaš v lasti ledvice moje; pokrival si me v telesu matere moje. 14Slavim te zato, ker ogledujoč tista dela strmim, čudovita dela tvoja predobro pozna srce moje. 15Skrita ni tebi moja moč, odkar sem ustvarjen bil na skrivnem; umetno narejen, kakor v zemlje globočinah. 16Testo moje vidijo tvoje oči, in v knjigi tvoji je pisano vse to; od kar se je narejalo, ko ni bilo še nič tega. 17Zatorej pri meni, o kako dražestne so misli tvoje, o Bog mogočni! Kako preobila njih števila! 18Našteval bi jih, a več jih je ko peska, čujem naj še s teboj. 19O da bi pokončal, o Bog, krivičnega; in može krvoločne, rekoč: Poberite se izpred mene. 20Kateri zoper tebe govoré pregrešno; kateri povzdigujejo nično sovražnike tvoje. 21Ali ne sovražim, o Gospod, sovražnikov tvojih, in se ne mučim v zaničevanji do njih, ki se spenjajo zoper tebe? 22S popolnim sovraštvom jih sovražim; za neprijatelje so meni. 23Preiskuj me, Bog mogočni, in spoznaj srce moje; izkusi me in spoznaj misli moje. 24In glej, hodim li po potu, tebi nadležnem; in vodi me po večnem potu.