1Alef. 2Blagor njim, ki hranijo pričanja njegova, ki ga iščejo iz vsega srca. 3Kateri tudi ne delajo krivice, ampak hodijo po potih njegovih. 4Ti si zapovedal ukaze svoje, da naj se spolnjujejo pridno. 5O da bi bila pota moja obernena spolnjevat postave tvoje! 6Tedaj se ne osramotim, ko bodem gledal vse zapovedi tvoje. 7Slavil te bodem s pravim srcem; učil se sodbâ pravice tvoje. 8Postave tvoje bodem spolnjeval, ne zapusti me tako! 9Bet. 10Iz vsega srca svojega te iščem, ne daj, da izgrešim zapovedi tvoje. 11V srci svojem hranim govor tvoj, da ne grešim zoper tebe. 12Ti blagoslavljeni Gospod, uči me postave svoje. 13Z ustnami svojimi preštevam vse pravice tvojih ust, 14Veselim se pota pričanj tvojih, kakor vseh zakladov. 15Zapovedi tvoje premišljujem in gledam steze tvoje. 16V postavah tvojih se razveseljujem, besede tvoje ne zabim. 17Gimel. 18Odgrni oči moje, da gledam čuda po zakonu tvojem. 19Tujec sem na tej zemlji, ne skrivaj mi zapovedi svojih. 20Ginem od hrepenenja po pravicah tvojih vsak čas. 21Ti pogubljaš prevzetne, proklete, kateri izgrešajo zapovedi tvoje. 22Odvali od mene sramoto in zaničevanje, ker hranim pričanja tvoja. 23Tedaj prvaki sedé in govoré zoper mene, hlapec tvoj premišlja postave tvoje. 24Tedaj so pričanja tvoja razveseljevanja moja, svetovalci moji. 25Dalet. 26Pota svoja sem prešteval, in ti si me uslišal; úči me postave svoje. 27Daj, da umem pot zapovedi tvojih, da premišljam čuda tvoja. 28Od otožnosti solzi duša moja, dvigni me po besedi svoji. 29Krivičnosti pot odvrni od mene, in zakon svoj mi podéli milostno. 30Resnice pot volim, sodbe tvoje imam pred očmi. 31Držim se pričanj tvojih, Gospod; ne daj, da se osramotim. 32Po potih zapovedi tvojih bodem tekal, ko bodeš razširil srce moje. 33He. 34Daj, da umem, da hranim zakon tvoj, in da ga spolnjujem iz vsega srca. 35Daj, da hodim po zapovedi tvojih poti, ker tá me razveseljuje. 36Nagni srce moje k postavam svojim, in ne k dobičku. 37Odvrni oči moje, da ne gledajo ničemurnosti; po potih tvojih daj da živim. 38Stóri govor svoj hlapcu svojemu, kateri je vdan strahu pred teboj. 39Odvrni sramoto mojo, katere se bojim, ker dobre so pravice tvoje. 40Glej, ukazov tvojih želim, v pravici tvoji daj mi živeti. 41Vav. 42Odgovoril bodem njemu, ki me sramoti, kakor je; ker zaupanje imam v besedo tvojo. 43Ali od ust mojih ne odvzemi besede svoje resnične; ker pravic tvojih čakam. 44In spolnjeval bodem zakon tvoj vedno, vekomaj in vekomaj. 45In neprestano bodem hodil po sami širjavi, ker povelj tvojih iščem. 46In govoril bodem o pričanjih tvojih pred kralji, in ne bode me sram. 47In razveseljujoč se v zapovedih tvojih, katere ljubim, 48Dvignil bodem roke svoje do povelj tvojih, katera ljubim, in premišljeval postave tvoje. 49Zajin. 50To je tolažilo moje v bridkosti moji; da me govor tvoj oživlja. 51Prevzetniki se mi posmehujejo silno, od postave tvoje ne zavijem. 52Spominjam so sodbà tvojih od vekomaj, Gospod, in samega sebe tolažim. 53Vihar me grabi od krivičnih, ki zapuščajo zakon tvoj. 54Prepevanju predmet so mi postave tvoje v kraji popotovanj mojih. 55Ponoči se spominjam imena tvojega, Gospod; in zakon tvoj spolnjujem. 56To je tolažba meni, da hranim zapovedi tvoje. 57Het. 58Obličje tvoje molim iz vsega srca svojega; milost mi izkaži po govoru svojem. 59Pota svoja premišljam, da obračam noge svoje po pričanjih tvojih. 60Hitim in se ne mudim spolnjevat zapovedi tvoje. 61Krdela krivičnih me plenijo, a postave tvoje ne zabim. 62O polunoči vstajam slavit te, zavoljo zapovedi tvojih pravičnih. 63Tovariš sem vsem, kateri te česté in spolnjujejo povelja tvoja. 64Milosti tvoje, o Gospod, polna je zemlja; postave svoje me úči. 65Tet. 66Izvrstnost pameti in vednosti me úči; ker zapovedim tvojim verujem. 67Ko nisem še govoril, motil sem se; sedaj pa spolnjujem govor tvoj. 68Dober si in dobrotljiv, úči me postave svoje. 69Ko zvijačo napravljajo zoper mene prevzetniki, jaz iz vsega srca hranim povelja tvoja. 70Debelí se kakor z mastjo njih srce; jaz se zakona tvojega radujem. 71Na dobro mi je bila bridkost, da bi se učil postav tvojih. 72Boljši mi je zakon tvojih ust nego mnogo tisoč zlatnikov in srebernikov. 73Jod. 74Boječi se tebe naj me vidijo ter se veselé, ker imam v besedi tvoji nado svojo. 75Spoznavam, Gospod, da so pravične sodbe tvoje; in da si me v zvestobi ponižal. 76Pridi skoraj milost tvoja, da me tolaži, po govoru tvojem s tvojim hlapcem. 77Dojdejo naj mi usmiljenja tvoja, da živim; ker zakon je vse razveseljevanje moje. 78Osramoté se naj prevzetniki, ker mi hudo delajo po krivem, ko premišljujem povelja tvoja. 79Povrnejo se naj k meni boječi se tebe in poznajoči pričanja tvoja. 80Srce moje bode pošteno v postavah tvojih, da se ne osramotim. 81Kaf. 82Oči moje koperné po govoru tvojem, ko govorim: Kedaj me bodeš potolažil? 83Dasì sem podoben mehu v dimu, postav tvojih nisem pozabil. 84Koliko bode dnî hlapca tvojega? Kedaj bodeš sodil nje, ki me preganjajo? 85Jame mi kopljejo prevzetniki, kateri se ne ravnajo po zakonu tvojem. 86Vsa povelja tvoja zgolj resnica; po krivem me preganjajo, pomagaj mi. 87Skoraj so me uničili vrženega na tla; jaz pa se nísem izneveril postavam tvojim. 88Po milosti svoji ohrani me živega, da spolnjujem pričanja tvojih ust. 89Lamed. 90Od roda do roda zvestoba tvoja; ko si ustanavljal zemljo, stala je ona. 91Po sodbah tvojih stoji vse še danes; ker vse ono služi tebi. 92Ako bi ne bil zakon tvoj vse razveseljevanje moje, zdavnaj že bi bil poginil v nadlogi svoji. 93Vekomaj ne pozabim povelj tvojih, ker z njimi hraniš me živega. 94Tvoj sem, hrani me, ker povelj tvojih iščem. 95Ko me čakajo krivični, da me pogubé, pregledujem pričanja tvoja. 96Sleherne popolnosti vidim da je konec; povelje tvoje pa je obširno silno. 97Mem. 98Modrejšega od sovražnikov mojih me dela po poveljih tvojih; ker vekomaj mi je na strani. 99Razumnejši postajam od vseh učenikov svojih; ker pričanja tvoja so premišljevanje moje. 100Razumnejši sem od starcev, ker hranim povelja tvoja. 101Od vsake hudobne steze zadržujem noge svoje, da spolnjujem besedo tvojo. 102Od sodbâ tvojih se ne ganem, ker ti me učiš. 103Kako sladki so mojemu grlu govori tvoji! sladkejši od medú ustom mojim. 104Po poveljih tvojih sem razumen, zatorej sovražim vsako stezo krivičnosti. 105Nun. 106Prisegel sem, kar bodem držal, da bodem spolnjeval pravične sodbe tvoje. 107Ponižan sem silno, Gospod; živega me ohrani, po besedi svoji. 108Prostovoljne daritve ust mojih sprejemaj, prosim, Gospod; in pravice svoje me úči. 109Duša moja je vedno v roki moji; vendar ne zabim tvojega zakona. 110Mogočni krivičniki mi stavijo zanko, vendar od povelj tvojih ne zajdem. 111Pričanja tvoja imam vekomaj, ker so veselje mojemu srcu. 112Srce svoje nagibljem, da spolnjuje postave tvoje, vekomaj, večno! 113Sameh. 114Zatišje si moje in ščit moj; v besedi tvoji imam nado. 115Umaknite se od mene, hudobni, da hranim ukaze svojega Boga. 116Podpiraj me po govoru svojem, da živim; in ne osramoti me v nadi moji. 117Podpiraj me, da bodem otét, in da gledam vedno na postave tvoje. 118Vse, kateri izgrešujejo postave tvoje, teptaš; ker krivična je njih zvijača. 119Kakor žlindro odpravljaš vse krivične sè zemlje; zatorej ljubim pričanja tvoja. 120Od strahú pred teboj trepeče meso moje; tako me je strah tvojih sodbâ. 121Hajin. 122Porok bodi hlapcu svojemu na dobro; da me ne zatirajo prevzetni. 123Oči moje koperné po blaginji tvoji, in po pravičnem govoru tvojem. 124Ravnaj po milosti svoji s hlapcem svojim; in postave svoje me úči. 125Hlapec sem tvoj, storí me razumnega, da spoznam pričanja tvoja. 126Čas je, da dela Gospod; v nič dévajo zakon tvoj. 127Zatorej bolj ljubim ukaze tvoje, ko zlato in sicer najčistejše. 128Zato spoznavam vse ukaze za prave; vsako stezo krivičnosti sovražim. 129Pe. 130Dohod besed tvojih razsvetljuje; z razumnostjo podučuje preproste. 131Usta svoja raztezam in sopiham; ker želján sem ukazov tvojih. 132Ozri se v mé in storí mi milost; kakor je prav proti njim, kateri ljubijo ime tvoje. 133Noge moje utrdi v govoru svojem, in ne daj da gospoduje kaka krivica z menoj. 134Otmi me zatiranja ljudî, da spolnjujem postave tvoje. 135Daj, da sveti tvoje obličje pred hlapcem tvojim; in úči me postave svoje. 136Potoki vodâ tekó iz mojih oči, zaradi njih, ki ne spolnjujejo tvojega zakona. 137Sade. 138Ukazal si pravična pričanja svoja, in silno zvesta. 139Od gorečnosti svoje ginem, ker besede tvoje zabijo sovražniki moji. 140Čist je govor tvoj močno; zatorej ga ljubi hlapec tvoj. 141Majhen sem jaz in zaničevan; povelj tvojih ne zabim, 142Pravice tvoje, vedne pravice, in postave tvoje resnične. 143Zatiranje in stiska me obhajati; ukazi tvoji so razveseljevanje moje. 144Pravica pričanj tvojih je vekomaj; razumnega me naredi, da živim. 145Kof. 146Ko te kličem, reši me, da spolnjujem pričanja tvoja. 147Préd te pridem v somraku, da vpijem; v besedo tvojo imam upanje. 148Oči moje prehitujejo straže, premišljat govor tvoj. 149Glas moj poslušaj po milosti svoji, Gospod; po sodbah svojih ohrani me živega, 150Ko se bližajo pregrehe učenci, ki so daleč od zakona tvojega, 151Blizu si, Gospod; in vsi ukazi tvoji so resnica. 152Zdavnaj vem o pričanjih tvojih, da si jih ustanovil vekomaj. 153Reš. 154Prevzemi pravdo mojo in reši me; po govoru svojem ohrani me živega. 155Daleč od krivičnih bodi blaginja, ker ne iščejo postav tvojih. 156Usmiljenje tvoje je obilo, Gospod; po sodbah tvojih, ohrani me živega. 157Dasì je mnogo preganjalcev mojih in sovražnikov mojih, od pričanj tvojih ne krenem. 158Kakor hitro vidim izdajalce, mučim z gnjusom samega sebe, ker se ne držé govora tvojega. 159Glej, da ljubim povelja tvoja, Gospod; po milosti svoji ohrani me živega. 160Preblaga beseda tvoja je sama resnica; in vekomaj je vsaka pravična sodba tvoja. 161Šin. 162Veselim se govora tvojega; kakor kdor je našel plen obilen. 163Krivičnost sovražim in studim, zakon tvoj ljubim. 164Sedemkrat te hvalim na dán za pravične sodbe tvoje. 165Velik mir imajo, kateri ljubijo zakon tvoj, in ní jim izpotike. 166Blaginje tvoje čakam, Gospod; in ukaze tvoje spolnjujem. 167Duša moja spolnjuje pričanja tvoja, in ljubim jih močno. 168Povelja tvoja spolnjujem in pričanja tvoja, ker vsa pota moja so pred teboj. 169Tav. 170Molitev moja pridi pred obličje tvoje; po govoru svojem otmi me. 171Hvala bodo vrela z ustnic mojih, ko me bodeš učil postave svoje. 172Jezik moj bode prepeval govor tvoj, da so prepravične vse zapovedi tvoje. 173V pomoč mi bodi na strani roka tvoja; ker volim povelja tvoja. 174Po blaginji tvoji hrepenim, Gospod; in zakon tvoj je vse razveseljevanje moje. 175Živi duša moja, da hvali tebe; in sodbe tvoje naj pomagajo meni. 176Potikam se kakor ovca izgubljena, išči svojega hlapca; ker povelj tvojih ne zabim.