1Dovolj mi je, da Gospod usliši glas moj, molitve moje. 2Ker je uho svoje nagnil meni, zatorej ga bodem klical svoje dni. 3Ko me obdajajo smrtne bolečine, in me obhajajo grobne stiske; nadlogo in žalost nahajam. 4Če kličem ime Gospodovo, govoreč: "Rotim te, Gospod, reši dušo mojo!" 5Milosten je Gospod, in pravičen, Bog naš, pravim, usmiljen. 6Preproste rešuje Gospod; ko sem ponižan, prinese mi blaginjo. 7Povrni se v pokoj svoj, duša moja, ker Gospod je dobrotljiv tebi. 8Ker si otél mene samega smrti, oči moje sólz, nogo mojo padca, 9Neprestano bodem hodil pred Gospodom, v krajih živečih. 10Veroval sem, ko sem hotel to govoriti; jaz sem bil aboten čez mero. 11Jaz sem rekel hiteč: Vsak človek je lažnjiv. 12Kaj naj povrnem Gospodu? Vse dobrote njegove me premagujejo. 13Čašo vse blaginje bodem povzdignil in slavil ime Gospodovo, 14Obljube svoje opravljajoč Gospodu, skôraj pred vsem ljudstvom njegovim. 15Draga je pred obličjem Gospodovim smrt njih, katerim izkazuje milost. 16Prosim, Gospod, ko sem jaz hlapec tvoj, hlapec tvoj sem, dekle tvoje sin; raztrgal si vezí moje: 17Tebi naj darujem hvalno daritev, in slavim ime Gospodovo. 18Obljube svoje bodem opravljal Gospodu skoraj pred vsem ljudstvom njegovim; 19V vežah hiše Gospodove, sredi tebe, Jeruzalem. Aleluja!