1Načelniku godbe, psalm Davidov. O Bog hvale moje, ne delaj se gluhega. 2Ker usta krivičnega in usta zvijačna so so odprla zoper mene; govorila so zoper mene z lažnjivim jezikom. 3In z besedami sovražnimi so me obdali; pobijajo me po krivem. 4Nasprotovali so mi za ljubezen mojo, s katero sem bil v molitvi, 5Vračajoč mi hudo za dobro, in sovraštvo za ljubezen mojo. 6Daj mu krivičnega za gospoda, kateri mu naj nasprotujoč stoji na desni. 7Ko pride pred sodbo, odide naj obsojen; in molitev njegova bodi mu v greh. 8Malo bodi dnî njegovih; drugi dobodi službo njegovo. 9Otroci njegovi bodijo sirote, in vdova žena njegova. 10In neprestano naj se klatijo in beračijo otroci njegovi, in iščejo naj miloščine iz krajev svojih zapuščenih. 11Odrtnik naj zagrabi, karkoli ima, in tujci naj uplenijo delo njegovo. 12Ne bodi mu nikogar, da mu dobroto pomolí, in ne bodi ga, da izkaže milost sirotam njegovim. 13Pokončan bodi zarod njegov, v drugem rodu bodi izbrisano njih ime. 14V spominu bodi krivica očetov njegovih pri Gospodu; in greh matere njegove se ne izbriši. 15Bodo naj vedno pred Gospodom, da iztrebi sè zemlje njih spomin. 16Zato ker se ni domislil izkazovati milost, ampak preganjal je moža ubozega in potrebnega in žalujočega, da ga usmrti; 17In želel je, da ga zadene prokletstvo, in ni se veselil blagoslova, temuč, da naj bode daleč od njega. 18Da se obleče s prokletstvom, kakor z oblačilom svojim, in da vnide kakor voda vanj, in kakor olje v kosti njegove 19Pridi mu, kakor sè suknjo naj se ogrinja, in kakor s pasom naj se opasuje z njim vedno. 20To bodi plačilo nasprotujočih meni od Gospoda, in njih, kateri hudo govoré zoper dušo mojo. 21Ti pa, o Gospod, izkazuj mi milost zavoljo imena svojega, ker je dobra milost tvoja, reši me. 22Ker ubožen sem in potreben, in srce moje je prebodeno sredi mene. 23Kakor senca, ko se nagiblje, odhajati sem primoran; kakor kobilico me podé. 24Kolena moja se šibé od posta, in meso moje hujša, ker je pošla debelost. 25Vrhu tega sem jim jaz v zasramovanje; ko me vidijo, majó z glavo svojo. 26Pomagaj mi, o Gospod, Bog moj, reši me po milosti svoji. 27Spoznajo naj, da je ta roka tvoja, da si ti, Gospod, to storil. 28Preklinjajo naj, ti blagoslavljaj; ko se osramoté, kateri so vstali, veseli se naj hlapec tvoj. 29Z nečastjo naj se odenejo nasprotniki moji, in ogrnejo se naj kakor s plaščem sè sramoto svojo. 30Slavil bodem močno z usti svojimi Gospoda, in sredi mnogih bodem ga hvalil. 31Ker stoji na desni siromaku, da ga reši njih, ki mu odsojajo življenje.