1V tem času je šel Jezus v soboto skozi setve; učenci njegovi pa postanejo lačni, in začnó klasje trgati in jesti. 2Ko pa Farizeji to vidijo, rekó mu: "Glej, učenci tvoji delajo, kar se v soboto ne sme delati. 3On jim pa reče: Niste li brali, kaj je storil David, ko se je ulakotil on in kteri so bili ž njim? 4Kako je šel v hišo Božjo in je snedel postavljene kruhe, kterih ni smel nihče jesti, razen edini duhovni? 5Ali niste li brali v postavi, da skrunijo v soboto duhovni v tempeljnu soboto, in niso krivi? 6Pravim vam pa, da je tu veči od tempeljna. 7Ko bi pa vedeli, kaj se pravi: "Milosti hočem, in ne darú," ne bi obsojevali nedolžnih. 8Kajti sin človečji je gospodar tudi sobote. 9In odide odtod, in pride v njih shajališče. 10In glej, bil je tu človek, kteri je imel suho roko. In vprašajo ga, govoreč: Ali se sme v soboto zdraviti? da bi ga zatožili. 11On jim pa reče: Kdo med vami je človek, kteri ima eno ovco, in če mu ta pade v soboto v jamo, da je ne bo zgrabil in izvlekel? 12In koliko bolji je človek od ovce? Zatorej se sme v soboto dobro delati. 13Tedaj reče človeku: Stegni roko svojo! Pa stegne, in zdrava je bila kakor druga. 14Farizeji pa izidejo in se posvetujejo za-nj, kako bi ga pogubili. 15Jezus pa zvé, in odide odtod. In za njim je šlo mnogo ljudstva, in uzdravi jih vse. 16In zapretí jim, naj ga ne razglasé, 17Da se izpolni, kar je rečeno po preroku Izaiji, kteri pravi: 18"Glej, hlapec moj, ki sem ga izvolil; ljubljeni moj, ki je duši mojej po volji: duh svoj bom položil na-nj, in oznanjeval bo sodbo narodom. 19Ne bo se prepiral, ne vpil; in nikdor ne bo slišal glasú njegovega po ulicah. 20Nalomljenega trsta ne bo prelomil, in vnetega lanú ne bo pogasil, dokler ne pridobí sodbi zmage. 21In v ime njegovo bodo zaupali narodi." 22Tedaj mu pripeljejo obsedenca, kteri je bil slep in mutast. In uzdravi ga, da je slepec in mutec govoril in videl. 23In vse ljudstvo se je zavzemalo, govoreč: Ali ni ta sin Davidov? 24Slišavši pa to Farizeji, rekó: Ta ne izganja hudičev, razen z Belzebulom poglavarjem hudičev. 25Jezus je pa vedel njih misli, in reče jim: Vsako kraljestvo, ktero se je samo zoper sebe razdvojilo, opustelo bo; in vsako mesto ali dom, kteri se je sam zoper sebe razdvojil, ne bo obstal. 26In če satan izganja satana, razdvojil se je sam zoper sebe: kako bo terej obstalo kraljestvo njegovo? 27In če jaz z Belzebulom izganjam hudiče, s čegavo pomočjo izganjajo sinovi vaši? Za to vam bodo oni sodniki. 28Če pa jaz s pomočjo Duha Božjega izganjam hudiče, prišlo je torej k vam kraljestvo Božje. 29Ali kako more kdo močnemu priti v hišo in mu pohištvo pobrati, če močnega poprej ne zveže? in tedaj bo okradel hišo njegovo. 30Kdor ni z menoj, proti meni je; in kdor z menoj ne zbira, razsiplje. 31Za to vam pravim: Vsak greh in vsaka kletvina se bo odpustila ljudém; kletvina zoper Duhá se pa ne bo odpustila ljudém. 32In če reče kdo besedo zoper sina človečjega, odpustilo mu se bo; kdor pa reče zoper svetega Duha, ne bo mu se odpustilo, ne v tem veku ne v prihodnjem. 33Ali vsadite dobro drevo, in sad njegov bo dober; ali vsadite slabo drevo, in sad njegov bo slab: kajti drevo se pozná po sadu. 34Gadja zalega! kako morete dobro govoriti, ko ste hudobni? kajti usta govoré od preobilnosti srca. 35Dober človek prinaša iz dobrega zaklada srca dobro; in hudoben človek prinaša iz hudobnega zaklada hudobno. 36Pravim vam pa, da za vsako prazno besedo, kterokoli rekó ljudjé, dali bodo za njo odgovor v dan sodbe. 37Kajti s svojimi besedami se boš opravičil, in s svojimi besedami se boš obsodil. 38Tedaj mu odgovoré nekteri od pismarjev in Farizejev in rekó: Učenik! znamenje hočemo od tebe videti. 39On pa odgovorí in jim reče: Hudobni in prešestni rod išče znamenja; ali ne bo mu se dalo znamenje, razen znamenje preroka Jonata. 40Kakor je bil namreč Jona v kitovem trebuhu tri dní in tri nočí, tako bo sin človečji v srcu zemlje tri dní in tri nočí. 41Možjé Ninivljani bodo vstali na sodbo s tem rodom, in obsodili ga bodo; kajti spokorili so se po pridigi Jonata; in glej, tu je veči od Jonata. 42Južna kraljica bo vstala na sodbo s tem rodom, in obsodila ga bo; kajti prišla je od kraja sveta, da sliši Solomonovo modrost; in glej, tu je veči od Solomona. 43Izšedši pa duh nečisti iz človeka, hodi po suhih krajih, in išče pokoja; in ne najde ga. 44Tedaj reče: Vrnil se bom v dom svoj, odkoder sem izšel. Ter pride, in najde praznega, očejenega in olepšanega. 45Tedaj odide in vzeme s seboj sedem drugih duhov, hujih od sebe, ter vnidejo, in tu prebivajo: in poslednje bo temu človeku huje od prvega. Tako bo tudi temu hudobnemu rodu. 46Ko je pa še ljudstvu govoril, glej, mati njegova in bratje njegovi so stali zunaj, in radi bi bili ž njim govorili. 47In nekdo mu reče: Glej, mati tvoja in bratje tvoji stojé zunaj, in radi bi s teboj govorili. 48On pa odgovorí, in reče tistemu, ki mu je povedal: Kdo je mati moja? in kdo so bratje moji? 49In stegnivši roko svojo na učence svoje, reče: Glej, mati moja in bratje moji! 50Kajti kdorkoli izpolni voljo očeta mojega, ki je na nebesih, on je brat moj in sestra in mati.