1In izide odtod, in pride v domovino svojo; in za njim so šli učenci njegovi. 2In ko je bila sobota, jel je v shajališči učiti; in mnogi poslušalci so strmeli, govoreč: Odkod temu to? in kakošna je ta modrost, ki mu je dana, da se tudi takošni čudeži z rokami njegovimi delajo? 3Ali ni ta tesar, sin Marijin, brat pa Jakobov in Jozejev in Judov in Simonov? in niso li sestre njegove tu med nami? In pohujševali so se nad njim. 4Jezus jim pa reče: Nikjer ni prerok brez časti, razen v domovini svojej, in pri rodbini in na domu svojem. 5In ni mogel ondej nobenega čudeža storiti, razen da je malo bolnikov, položivši na nje roke, uzdravil. 6In čudil se je njih neveri: in hodil je okoli po vaséh in učil. 7Pa pokliče k sebi dvanajstere, in začne jih razpošiljati po dva in dva, in dajal jim je oblast nad duhovi nečistimi. 8In zapové jim, naj ničesar ne jemljó na pot razen same palice; ne torbe, ne kruha, ne v pasu denarja; 9Nego da naj si obujejo opanke, in naj ne oblačijo dveh sukenj. 10In govoril jim je: Kjerkoli vnidete v hišo, tam ostanite, dokler ne izidete odondod. 11In kterikoli vas ne bi sprejeli in vas ne poslušali, gredé odondod otresite prah izpod nog svojih, njim za pričo. Resnično vam pravim: Laže bo Sodomi ali Gomori v dan sodbe, nego tistemu mestu. 12In ko so odšli, oznanjevali so ljudém, naj se spokoré. 13In izganjali so mnogo hudičev, in mazali z oljem mnogo bolnikov, in uzdravljali. 14In slišal je to kralj Herod (kajti ime njegovo se je bilo razglasilo), in pravil je: Janez Krstnik je od mrtvih vstal, in za to se godé čudeži po njem. 15Drugi so govorili: Elija je; a drugi so pravili: Prerok je, ali kakor kteri od prerokov. 16Slišavši pa to Herod, reče: Ta je tisti Janez, kteremu sem jaz glavo odsekal, on je vstal od mrtvih. 17Kajti ta Herod je bil poslal in vjel Janeza, ter ga vklenil v ječi, zavoljo Herodijade, svojega brata Filipa žene, da se je ž njo oženil; 18Kajti Janez je djal Herodu: Ne smeš imeti svojega brata žene. 19Herodijada ga je pa zalezovala, in hotela ga je umoriti; pa ni mogla. 20Kajti Herod se je bal Janeza, vedoč, da je on pravičen in svet mož, ter ga je varoval; in mnogo je delal, kakor mu je on rekel, in rad ga je poslušal. 21In ko je napočil priložen dan, da je Herod v spomin svojega rojstva večerjo napravil svojim knezom in stotnikom in Galilejskim prvakom, 22Ter je prišla noter Herodijadina hči in plesala in se prikupila Herodu in gostom, reče kralj dekletu: Prosi me, karkoli hočeš, in dal ti bom. 23In priseže jej: Karkoli me boš prosila, dal ti bom, noter do polovice kraljestva mojega. 24Ona pa izide in reče materi svojej: Ktero reč ga bom prosila? Ona pa reče: Glavo Janeza Krstnika. 25Ter vnide precej jadrno h kralju in ga zaprosi, govoreč: Hočem, da mi daj pri tej priči v skledi glavo Janeza Krstnika. 26In kralj postane žalosten; pa za voljo prisege in gostov jej ni hotel odreči. 27In precej pošlje kralj rabeljna, in zapové prinesti glavo njegovo. 28Ta pa odide in mu odseka v ječi glavo, in prinese glavo njegovo v skledi, in dá jo dekletu; a dekle jo dá materi svojej. 29In slišavši to učenci njegovi, pridejo in vzemó truplo njegovo, ter ga denejo v grob. 30In snidejo se aposteljni pri Jezusu in mu vse sporočé, in to, kar so storili in ljudi naučili. 31Pa jim reče: Pojdite vi sami na samoten kraj, in malo počijte. Kajti bilo jih je veliko, kteri so prihajali in odhajali, in še jesti niso utegnili. 32Ter odidejo na ladji v samoten kraj sami. 33In videlo jih je ljudstvo, ko so odhajali, in spoznajo ga mnogi; in peš iz vseh mest potekó tje, in prehité jih, in snidejo se k njemu. 34In izstopivši, zagleda Jezus mnogo ljudstva, in zasmilijo mu se; kajti bili so kakor ovce, ktere nimajo pastirja. In začne jih učiti mnogo reči. 35In ko je bila ura uže pozna, pristopijo k njemu učenci njegovi, govoreč: Samoten je kraj in ura uže pozna; 36Razpústi jih, da odidejo v okolne vasí in trge, ter si kupijo kruha, ker nimajo kaj jesti. 37On pa odgovorí in jim reče: Dajte jim vi jesti. Pa mu rekó: Če odidemo in kupimo za dve sto grošev kruha, ter jim damo jesti? 38On jim pa reče: Koliko hlebov imate? Pojdite in poglejte! In zvedevši, rekó: Pet, in dve ribi. 39In zapové jim, naj posadé zaporedoma, omizje za omizjem, po zelenej travi. 40In posedejo se v vrste, po sto in po petdeset. 41In vzemši petere hlebe in tisti dve ribi, ozrè se proti nebu in blagoslovi; ter razlomi hlebe, in dajal je učencem svojim, naj položé pred nje. In dve ribi razdelí vsem. 42In jedli so vsi, in nasitili so se. 43In pobrali so koscev, dvanajst košev polnih, in ostankov od rib. 44In bilo jih je, kteri so jedli hlebe, kakih pet tisoč móž. 45In precej prisili učence svoje, naj vstopijo v ladjo in gredó naprej črez morje k Betsajdi, dokler ne razpustí ljudstva. 46In ko jih je odpravil, odide na goro molit. 47In ko se je zvečerilo, bila je ladja sredi morja, in on sam na zemlji. 48In zagleda jih, da se mučijo z veslanjem; bil jim je namreč veter nasproti. In okoli četrte straže po noči pride k njim, hodé po morji; in hotel je iti mimo njih. 49Oni pa, videvši ga, da hodi po morji, menili so, da je prikazen, in zakričé: 50Kajti vsi so ga zagledali in preplašili se. In precej jih ogovorí in jim reče: Zaupajte; jaz sem, ne bojte se! 51In stopi k njim v ladjo, in veter utihne. In zeló so se zavzemali in čudili, 52Ker niso umeli tega od hlebov; kajti srce njih je bilo okamenelo. 53In ko se prepeljejo, pridejo na zemljo Genezaretsko in potisnejo ladjo h kraju. 54In ko stopijo iz ladje, spoznajo ga precej; 55Ter obletajo vso tisto okolico, in začnó na posteljah bolnike prinašati, kjer so slišali, da je on. 56In kamorkoli je hodil, v trge ali v mesta ali v vasí, pokladali so po ulicah bolnike, in prosili so ga, da bi se le robú obleke njegove dotaknili; in kterikoli so se ga dotikali, ozdravljeni so bili.